Petek, 28.6.1996
Telaščica, Sali, Zaglav - Dugi otok,
Iž Mali, Iž Veli - Iž
Ob 7.58 izplujemo iz Školja proti Uvali Mir in se privežemo ob
pomolu na Koro. Odvlečemo se v bife na obali in popijemo kavico. Meni je slabo - nekaj od pijače prejšnjega dne, najbrž pa tudi od
feferonov, s katerimi sem prejšnji dan nekoliko pretiraval. Reakcija je trenutna, takoj se moram zateči
na WC, kjer nekaj časa poskušam sprazniti želodec, vendar ne gre.
Z Juretom se povzpnem
na vrh skal, kjer so že ostali. Pavli in Slavko pripravljata vrvi
za alpinistične podvige v strmi steni.
Pavli pove, da je našel krasen detalj,
višine kakih 20 metrov, ki je morda četrte težavnostne stopnje in zelo
podoben težavam v Slovenski smeri v Triglavu. Ko je vrv pripravljena, se Pavli
naveže s pasom, Slavko pa ga varuje. Počasi se vzpenja, obenem pa daje
navodila, kako mu bova z Juretom sledila. Najprej spretno preleze mini
previsek, nato pa zleze v kamin in iz njega po izpostavljenem robu na vrh. Vse
skupaj izgleda zelo enostavno, čeprav je
izpostavljenost kar velika. Ko Pavli
pride nazaj dol k morju, Slavko vrže vrv za naslednjega. Pavli mi pomaga
pravilno obleči varnostni pas in mi zaveže vrv z dvojno osmico. Nato gre zares.
Počasi zlezem po nekoliko težjem robu bolj na desni, vendar
me Pavli opozori, da se vedno pleže po najlažjem prehodu. Seveda ga takoj
ubogam in se vrnem na najlažjo smer. Ko pridem do kamina, se moram nekoliko
obrniti in široko razkrečiti noge, da se oprem ob obe steni kamina. Z nekaj
gibi sem na vrhu in tako je končano prvo plezanje z varovanjem. Občutek je
velièasten - preplezana je štirica, brez vsake nevarnosti za padec. Takoj za
mano isto plezanje ponovi še Jure. On je zelo hiter, čeprav ga Pavli opozarja, naj bo bolj počasen, naj uživa vsak
korak. Ko se vrne še Jure, si presrečna podava roki - tako bo morda, če bomo
res preplezali Slovensko smer v Triglavski severni steni, seveda s Pavlijevo
pomočjo.
Ko Pavli prestavlja vrv za naslednje, nekoliko težjo
smer, pridrvijo Gusti, Bac in Jože ter se zapodijo v zajedo, ki preseka steno
proti levi navzgor. Od začetka izgleda smer sprejemljiva, vendar se v zadnjem
delu izstop spremeni v zelo napeto steno. Ko Pavli vidi, kako so ti trije
izstopili na precej tvegan način, zaključi plezanje, saj ne mara prevzeti
odgovornosti za kako neumnost. Škoda! Kljub temu pa za konec prepleže kakih 10 metrov visoko
navpično steno tik nad morjem. Tu padec ni nevaren, saj se lahko odrineš od
skale in skočiš v vodo. Jure gre za njim in spleže nekoliko lažjo varianto malo
bolj na desni. Nekaj časa gledam za njima in zbiram pogum, nato se odločim.
Vstopim v steno in po nekaj nerodnih gibih spležem do vrha. Pri tem si na
ostrih skalah kaj hitro priborim nekaj prask po nogah. Metod v nudistični preobleki pridno pritiska na
fotoaparat, Božo pa nas opazuje iz skalnega sedeža visoko na drugi strani
zalivčka. Pavli in Slavko medtem pospravita vrvi in drugo ropotijo, ki je bila
potrebna za varovanje.
Plezanje je sedaj končano, zato greva z Juretom še hitro
k jezeru sredi otoka. Jezero je
podobno Krnskemu jezeru, morda za spoznanje večje. Pri obali je zelo plitvo,
dno se le počasi spušča. Voda je slana, verjetno je jezero povezano z morjem
pod skalami. Ker bi morali kmalu izpluti, se hitro vrneva k barki. Poleg naših
dveh jadrnic se je medtem usidrala večja jahta, na kateri je nekaj mladih
deklet, ki se sončijo zgoraj brez. Obe posadki sta se nabrali na pomolu pred
barkami, vse glave so obrnjene v njihovi smeri. Dekletom godi zanimanje, zato
se prav izzivalno razkazujejo. Od nekod priplava zgodba, da so to ruske
artistke na dopustu, ki jih prevaža njihov zvodnik. Ševal ne more drugače, kot
da gre do njih in se slika z dvema. Slavko medtem skuha juho iz vrečke in jo
servira na pomolu. Takoj ko spravim hrano vase, se vrnejo želodčne težave. Jure
mi svetuje tablete aktivnega oglja. Res pojem dve in se uležem za kako uro.
Kljub zibanju barke na valovih mi odleže.
Ob 13.10 uri izplujemo iz
Telaščice proti Saliju, to pot gremo po bližnji poti skozi Proverso Malo. V Saliju
smo ob 15.08. Kupimo 5 škatel slanih sardel pri barbi Krunotu,
ribjih konzerv Mardešiča pri mesarju pa nismo več dobili, ker jih je zmanjkalo. Ponovimo nabavo izven
delovnega časa trgovine z iskanjem
trgovke na domu. Prav rada nam odpre
trgovino in proda potrebne stvari. Pivo v “našem” bifeju na obali je
bilo hladno - to pot Carlsberg, Vitasovića pa na Bacovo veliko žalost še vedno
nimajo. Jure se nekaj obira z dostavo
slanih sardel od Krunota, zato se moramo z Bacom odmakniti od pomola, da bi
lahko pristal trajekt. Vendar zadnji trenutek Slobodan pripelje samokolnico, na
njej pa smrdljive škatle s sardelami. Ves čas viha nos, da tega on ne bo jedel
nikoli več, ker je navadna svinjarija. Takoj ko vkrcamo težak paket, pri čemer
zopet pride do izraza bodybilder Slavko, odplujemo iz luke. Na vhodu v luko že
srečamo trajekt, ki pristane na še topel privez ob pomolu.
Ob 16.40 izplujemo iz luke Sali
in ob 17.07 privežemo barko v luki
Zaglav malo više ob obali Dugega otoka. Na bencinski črpalki dotočimo
goriva do vrha. Po našem privezu barke malo naprej od črpalke smo občudovali
pristanek trajekta, ki je pristal “na milimeter”. Na pivo gremo v dobro domačo gostilno, kjer
barba ponuja porcijo lignjev z vinom po 20 kun. Ostalih rib nima. Menimo, da bi
se sem lahko vrnili na skupno večerjo, naročili bi lignje na vse mogoče načine,
po dve ali tri porcije na osebo, dokler ne bi bili siti kot boben. Ob 18.50 uri nadaljujemo plovbo proti otoku
Iž.
Ob 19.50 uri za kratko pristanemo
v mestu Iž Mali, kjer Jure skoči po
olivno olje. Nabavi ga kakih 60 litrov, pri barbi ŠEGIĆ Ljubu - Olrajtu v kraju
Iž Mali, po ceni 10 DEM za liter. Nabava
ni bila povsem enostavna. Jure je vprašal gostilničarja, če pozna koga, ki bi
prodal olje. Gostilničar mu je pokazal nekega mlajšega moškega, ki pa se mu ni
ljubilo oditi po ključ in do kleti, kjer ima shranjeno olje. Nato je Jure iskal
dalje in našel drugega kmeta. Ta je reagiral šele, ko je izvedel, da kupujemo
kar 60 litrov. Povedal je, da olje brez težav prodajajo Italijanom, ki so
stalni kupci na Ižu že dolga leta. Štos je bil, ko je ta barba poslal po olje
svojega nečaka - to je bil točno tisti mladenič, ki prej ni maral oditi iz
gostilne. Da smo dobili posodo za olje, smo zlili v morje kakih 7 litrov črnega
vina z otoka Krapanj. Prave škode ni bilo, saj ga je občasno popil kak kozarček
z bevando le Bac. Obdržali pa smo liter ali dva v steklenicah od ledenega čaja.
Takoj, ko je prišlo olje na barko, ob 20.15 uri, smo odpluli proti Ižu Velemu.
V pristanišèu Iž Veli smo
se ob 20.53 privezali na pomol,
čeprav je v luki tudi marina. Za privez
so nam zaračunali po 40 kun za barko, brez turistične takse, kar je precej
manj, kot bi plačali za privez v marini.
Jože se je medtem dogovoril
za skupno večerjo v vaški gostilni “Kod
Rajka”, Veli Iž, tel. 023-88-313. Lokal
je ves v marmorju in zelo čist. Če nekoliko odmislimo ceno - 40 DEM po glavi,
je bila večerja odlična. Pričeli smo s školjkami, kjer sta se posebej potrudila
Jure in Gusti. Slobodan je demonstriral veščino zlaganja praznih školjk, tako
da je izgledalo, da jih je pojedel najmanj od vseh za mizo. Sledila je rižota z
morskimi sadeži, ki je bila fantastična. Na ribji plošči je bila po ena bela
riba (brancin, zobatec, arbun) za
vsakega, poleg tega še škampi, ocvrti lignji in lignji na žaru. Mešana
solata, krompir in blitva ter kruh so dopolnjevali idilično tihožitje na mizi.
Vse skupaj smo pridno zalivali z
bevando. Moj želodec še vedno ni zmogel naporov, pa tudi preveč sem se najedel
paradižnikove solate s fižolom, ki sva jo s Slavkom pripravila za marendo, zato sem preskočil ribo in bevando ter
naročal Jamničko kiselico. Kljub zelo
dobri večerji na Ižu bi bilo morda bolje udariti “noč lignjev” v Zaglavu za
precej manj zajcev oz. kuncev.
Mesto Iž Veli je zelo lepo in
čisto. V luki so v lepih krožnih gredicah posajene palme, vrtovi so polni rož.
Šola ima teniško in košarkarsko igrišče.
Na otoku je veliko avtomobilov, vendar so le redki registrirani,
večinoma so stare, razbite škatle, ki pa še vedno vozijo. Dobro razpoloženi smo
popadali v postelje dokaj pozno ali pa zgodaj zjutraj, kakor vam drago.
Ni komentarjev:
Objavite komentar