Kornati 1996 - 26.6.1996

Sreda, 26.6.1996

marina Primošten, Kaprije, Muna - Žirje, Ravni  žakan

Iz marine Primošten smo izpluli že ob 6.30 uri in se tako izognili plačilu pristojbine za pristanek v marini.  Pred startom je imel strojnik Kore, Bojan, kar nekaj dela, da je prižgal motor. Zaradi stalne uporabe električnih porabnikov na barki, tudi med počivanjem motorja, se jim je namreč popolnoma izpraznil akumulator. Slobodan jim je posodil naš akumulator, nato je Bojč uspel pognati ladijski motor. Ob 7.15 smo na odprtem morju pred Pašmanom dvignili jadra in ugasnili ladijski motor. Veter je bil zelo ugoden, tako da smo na trenutke jadrali tudi s 7,2 vozli. Ob 10.15 je veter ponehal, zato smo spustili in zvili đenovo, vključili motor in ob 10.25 pristali v luki Kaprije na otoku Kaprije. Prvič smo pristajali na sidro, tako da je Slavko demonstriral tehniko metanja sidra, predvsem pa dviganja, ki je precej bolj nevarno opravilo  - za barko namreč.  Luka Kaprije je videti zelo varna ob vseh vetrovih.

Že ob 11.10 smo izpluli iz Kaprij in pluli  proti otoku  Žirje.  Med plovbo proti Muni je Slavko dosegel vrhunec kuharske umetnosti na tem križarjenju. Ko že ni več vedel, kako še bolj razvajati pogoltno posadko Castorja, je pripravil presenečenje. S Slobodanom sta napekla palačink in jih namazala s čokolado. Čeprav sta jih pekla zelo hitro, nista mogla dohitevati tempa, ki so ga diktirale grabežljive roke in lačna usta s palube. Največ dela z lizanjem iztekajoče čokolade, ki se mu je razmazala predvsem po bradi in prednjih okončinah, je imel skiper Bac, kar je zabeleženo tudi v fotodokumentaciji odprave. Pri zadnji palačinki je prišlo do znanega vljudnostnega problema med Slobodanom in Slavkom, ki sta drug drugemu ponujala ta grižljaj. Gordijski vozel sem z odločno potezo mimogrede presekal, tako da sem pograbil sporni corpora delicti in si ga naglo kar celega naenkrat zatlačil v usta. Dva razpotegnjena obrazka z žalostnimi očesci sta me spremljala ob vračanju na palubo.

Ob 12.05 smo se  privezali v pristanišču v Muni na Žirju. Pred pristankom smo se elegantno umaknili ladji, ki je izplula kar ritensko, svojo namero pa je lepo najavila z zvočnim signalom - trojnim piskom. V običajni jezik ostalih mornarjev je signal takoj prevedel novopečeni skiper z opravljenim brodarskim izpitom - Jure.

Otok Žirje je zasedla vojska, kar se čuti na vsakem koraku. Toliko asfaltiranih cest, pa tudi maskiranih objektov in radijskih ali radarskih anten nismo videli na nobenem drugem otoku. Z Juretom in Božom smo se sprehodili od luke po levi varianti proti vrhu vzpetine na južni strani otoka. Že po kakih 10 minutah smo prišli do vojaškega objekta, kjer je pred zapornico stal oborožen stražar.  Za vsak slučaj smo nemudoma obrnili in se vrnili proti pristanišču. Med potjo smo srečali še naslednjo skupino naših fantov in zalotili Slobodana, ki je olajšan pravkar prilezel izpod smokve ob cesti. Ko smo se vrnili na obalo, smo prisedli k Jožetu, ki se je pogovarjal s starejšim domačinom. Možakar je star 85 let, izgleda pa, kot da bi jih štel 60. Povedal je, da je bil celo življenje ribič in da je vozil ribe s čolnom na vesla tudi v Šibenik. Nismo mu verjeli, da je za več kot 10 milj porabil samo 2 uri, čeprav je imel v čolnu več kot tono rib. Njegove zgodbe pa so bile prav napete, zato smo ga poslušali z velikim zanimanjem.

Po krajšem postanku smo ob 14.40 odpluli po Kornatskem arhipelagu proti otoku Ravni Žakan. Ves čas so bili povsod okrog nas manjši in večji otoki, tako da smo imeli občutek, kot da bi pluli po  jezeru. Zelo težko je bilo razločevati posamezne otoke, ker se bližnji otoki skorajda niso ločili od tistih za njimi. Razločil si jih šele, ko si se približal na miljo ali dve. Ko smo pluli mimo kakega otoka, pa smo šele videli prehode med njim in drugim otokom. Vsi otoki so podobnih, tipičnih oblik. Na zahodni ali severni strani imajo visoko, strmo steno,  kar kaže tudi na globoko dno pod njo. Na južni oz. jugovzhodni strani se vzpetine blago spuščajo vse do morja, kar kaže na plitev prehod k naslednjemu  otoku v vrsti. To je potrebno upoštevati pri plovbi mimo posameznih otokov, še zlasti pa med otoki. Vsi otoki so pravzaprav položeni v verigi, ki poteka od severozahoda proti jugovzhodu. Pri daljših otokih, kot sta Kornat ali Dugi otok, je več vrhov, ki se polagoma spuščajo proti jugovzhodu, nato  ponovno vzpetina in naslednji položen spust.  Dobro so vidne posamezne plasti kamnin, ki so dvignjene na severni ali severozahodni strani. Če bi bilo morje kakih 10 metrov višje, bi otok Kornat razpadel na vsaj 15-20 otočkov, podobnih sedanjim manjšim otokom v tem delu.  Cela pokrajina je pravljično lepa.

Plovil in ljudi pa skorajda ni videti vse do obzorja, le redko srečamo kako jadrnico, domačina z ribiškim čolnom ali kak gliser.  Turistov je izredno malo. Ves čas pazimo na pojav policijskega čolna, saj je za lovljenje rib z barke potrebno posebno dovoljenje, ki ga - jasno - mi nimamo.  Na poti mimo otoka Kornata si ogledujemo vse luke v uvalah in zalivih, saj si Bac skuša zapomniti varne luke za primer slabega vremena na bodočih križarjenjih.

Počasi se je izoblikovala delitev opravil na barki. Osnovna delitev vlog je naslednja:

Bac - skiper

Jure - navigator

Slavko - kuhar

Slobodan - strojnik

Bojan - ladijski dnevnik

Milan - vse ostalo

Slobodan, Milan in Bojan  smo greenhorni, zato dobivamo v glavnem  bolj intelektualna opravila, s katerimi ni mogoče povzročiti  prevelike škode na barki. Bolj odgovorne naloge, povezane z varnostjo plovbe, so v rokah izkušenih mornarjev na barki. Ko bomo mi trije veliki, bomo tudi mornarji!

Slavko skrbi za kuhinjo, sestavlja jedilnike, ponoči in dolgo v dan smrči, podnevi  pa  leži kje okrog in se sonči, ko je le najmanjša priložnost za to. Pri tem opravilu se prestavlja s postelje na  rešilni čoln na premcu barke, na streho kajute, na desni ali levi bok jadrnice, le položaj je vedno enak -  vodoraven. Slavca bi lahko uporabljal za vaservago, tako stremi k vodoravni legi. Edini problemčič mu povzroča Jure, ki ga oskrbuje s pirom. Za vsako pivo sproti ga prepričuje, da je res mrzlo. To stori  tako, da mu sredi spanja ledeno mrzlo piksno pira  pritisne na bedro ali na trebuh.  Slavko vedno vzdihne tako presunljivo, da  ostali navzoči škodoželjno ponujajo različne asociacije, v glavnem s seksualnega področja. Vendar Slavka pogled na rosno rdečo pločevinko popolnoma pomiri in ponavadi prične takoj sesati tekočino iz nje. Kot fizično najmočnejši član  posadke, saj tehta največ, kot je po skrbnem zbiranju podatkov ugotovil Jure (vendar šele, ko je dvakrat kritično ocenil obseg pasu pri Bacu), je Slavko zadolžen tudi za spuščanje in dviganje sidra pri pristankih barke s sidrom. Ta naloga ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled,  saj je zelo enostavno moč  preluknjati kljun barke s konico sidra, če  ga ne dviguješ z občutkom. Vendar se to Slavku ne bo zgodilo, ker je preveč pedanten, ne samo pri sidru. 

Bac kot  skiper je zadolžen za  upravljanje krmila na zahtevnejših odsekih plovbe - ožine in plitvine, manevri v lukah, pristajanje in izplutje.  Določa tudi taktiko plutja, še zlasti pri jadranjih. Ostali čas neprestano vlači za barko blestivko s čolničkom, kar pa je v glavnem jalovo početje in vsaj spočetka brez  vsakega uspeha. Vsi bi mu (in nam vsem) privoščili vsaj 10-kilskega gofa ali tuno. Izredno je hiter tudi za pomivanje posode, tu mu je zelo težko skočiti v zelje. Preden se uspeš spomniti, da je čas za to opravilo, že čepi na polici na krmi in zahteva Cet. Malo ga sumim, da na ta način trenira mišice za počepanje v naravi.  Ima skrito željo, da bi jadrnico spremenil v parnik, saj vsak dim puhne visoko v zrak, puha pa neprestano.  Edini je, ki mu jutranje kopanje z odlaganjem skritega zaklada ne povzoča večjih problemov. Med vsemi je tudi najbolj pogumen za skok v mrzlo vodo in za potapljanje po izgubljene stvari,  katerih imajo na Kori po vsakem pomivanju posode kar nekaj na dnu morja.

Slobodan ima za svojo glavno nalogo, da skrbi, da skiper Bac nikoli ni brez cigarete v ustih. Svoj vžigalnik posoja tudi kuhinji, saj so vse vžigalice takoj mokre in neuporabne. Z Milanom sta si priborila pravico, da  lahko pomivata palubo. Uporabljata krtačo in cunje, Slobodan pa sproti zajema vodo z vedrom na vrvici in pridno spira smeti in umazanijo v morje. Pri manevru pristajanja je zelo uporaben, saj je doma natreniral vozle za bokobrane, za privez na bojo in kaj vem katere vse še. Ponavadi  je pri prednji ali zadnji vrvi za privez na pomol, ostali si razdelimo premetavanje bokobranov z ene na drugo stran barke, kakor pač ukaže skiper.  Drugo prosto vrv za privez na pomol običajno že drži Jure, zato se ne silim preveč zraven. Priborim si jo v glavnem le takrat, ko pristaja ali izpluje Jure namesto Baca. Slobodan je tudi najbolj senzitiven za rženi kruh in začimbe v Slavkovi prehrani. Kar nekaj dni nas osrečuje z zvočnimi  presenečenji, pri katerih si je priporočljivo tudi zatisniti nos ali pa vsaj pobegniti  iz njegove bližine, vendar ne v smeri z vetrom. Pri tem je mišljen naravni veter, ne pa vetrovi Slobodana.

Jure je najbolj garaški član posadke. Oskrbel se je z kompletom pomorskih zemljevidov Kornatov, čeprav je en komplet že na barki. Neprestano ima v eni roki Peljar, zemljevide, šestilo, svinčnik ali radirko (v drugi roki - ponavadi je to desna in se nahaja v višini ust - ima seveda pir). Pridno določa kurz in ga vrisuje na karte, obvešča krmarja barke o kurzu, računa potrebno število milj do cilja in predviden čas priplutja, sporoča podatke o pristaniščih, plitvinah in čereh, svetilnikih, ožinah, otokih na obzorju, višinah otokov in vsem drugem, kar kje prebere. Ve vse o vetrovih, zvočnih in svetlobnih signalih, ki jih uporabljajo ladje, pravilih plovbe in podobnem. Včasih pove kaj takega, kar ne ve niti Bac. Neprestano ga skrbi, ali je hladilnik vklopljen (če dela ladijski motor) oziroma izklopljen (kadar motor ne dela), ali Slavko že spi, da mu dostavi mrzlo pivo in ali je že čas za kakšno traparijo.

Če se ne spomni nič drugega, najde vedno kako finto ali kak sveži namig, s katerimi naroča dostavo česarkoli od nesrečnika, ki je pozabil pravočasno zapustiti podpalubje. Razvozlavanje namigov ni prav težavno, saj se v glavnem nanašajo na dostavo piva ali kake druge življenjsko pomembne tekočine. Od viskijev imamo na zalogi učitelja (Teachers) in 12-letnega otročička (Glenlivet, 12 years old), zelo popularen je tudi Bacov Imperator (Napoleon, five stars).  Novost za vse je sombrero, imenovan tudi meksikanec (Tequilla), ki ga je potrebno aktivirati z lizanjem soli s hrbtne strani  roke. Najbolje se ga je privadil Slobodan, ki je hitro ugotovil pravo količino potrebne soli za kravji požirek.

Pri zaposlovanju garača, ki je obtičal v podpalubju, se takoj  potrudijo tudi vsi drugi na palubi. Prvi si zaželi, da iz kupa nametanih cunj najdeš njegov anorak, ki pa je seveda dobro skrit pod kupom zašvicanih cunj na postelji nekoga drugega, drugi bi rad, da ugasneš/prižgeš/pojačaš/utišaš radio ali vsaj menjaš radijsko postajo. Tretji ne more brez pira, četrti bi otročička ali sol, peti bi nekaj prigriznil, to bi takoj zatem radi tudi vsi ostali na palubi. Tako režeš kruh, čebulo, mažeš pašteto, odpiraš in zapiraš hladilnik. Čez kake pol ure si na smrt utrujen in se zarečeš, da nikoli, ampak res nikoli več ne boš sam stopil v podpalubje. Edina obramba nesrečnika iz podpalubja pred dosmrtnim izkoriščanjem s strani privilegirancev na palubi je klasično vprašanje: “A koja ti je muzička želja?!! ”.

Milan pomaga smrčati Slobodanu, pridno pomiva barko, pa tudi posodo, če je potrebno, prav rad tudi prevzame krmilo, če ni drugih  prostovoljcev. Uporaben je za vsako delo, vendar se ne grebe prehudo. Pri pristajanju ali izplutju vedno ve, kje je njegovo mesto - ponavadi tisto, kjer bi rad bil kdo drug. Pri trapanju prav nič ne zaostaja za drugimi, včasih iztisne iz sebe kako prav kruto, še zlasti v zvezi s šahovnicami na zastavah domačinov. Nisem vedel, da je tako močan šahist - predvsem kar se tiče domačinov, bi hitro pometel z njimi.

Meni je pripadla odgovorna naloga, da vodim ladijski dnevnik - vpisujem ure izplutja, način plovbe (motoriranje ali jadranje), pristanke. Spremljam stanje barometra, vremenska poročila, smer in moč vetra ter temperaturo. Prižigam in ugašam hladilnik, črpalko za vodo, ladijske luči, globinomer in ostale porabnike elektrike na barki. Sprva me Jure še včasih zaloti, da na kaj pozabim, po dveh - treh dneh se mu to skoraj ne posreči več. Poleg tega zjutraj redno skuham kavico, saj sem praviloma prvi pokonci. Ostali na naši barki bi radi bili zaspanci, vendar jim tega ne morem dovoliti. Zaradi tega hodim sem in tja po barki, da tla presunljivo škripajo, treskam z vratci predalov, ko iščem sladkor ali kavo, hodim na palubo ali na obalo in tako gugam barko. Po kaki uri teh aktivnosti obupajo tudi največji  zaspaneti in se počasi primajejo na sonce. Poleg tega bi naj skrbel za športne aktivnosti, vendar kaže, da po njih ne bo večjega povpraševanja. Večino dneva smo na vodi, v luke pridemo ponavadi lačni in je potrebno iti kuhat. Včasih pristanemo šele ponoči. Največji problem pa so površine, kjer bi lahko kaj počel - to velja predvsem za igre z žogo in podobno. Nikjer ni nekaj metrov ravnega terena, kjer ne bi žoga takoj padla v vodo. Nekajkrat se še ljubi komu ponjo, počasi pa je vsem zadosti. 

Ob 17. uri smo pristali v luki  Ravni Žakan, kjer je tudi mejni prehod. Na pomolu je gostilna z ambicijo, da nekoč postane marina. Tam je še policijska in carinska baraka, v kateri popiva nekaj uniformirancev, ki pa se sploh ne zmenijo za nas. Poleg tega so na otoku le še dve ali tri hiše, verjetno vikendice. Otok je le kak kilometer dolg in največ 600 metrov širok. Vzpetina na sredini otoka je visoka manj kot 100 metrov, na vrhu plapola zastava v obliki šahovnice, ko pa prideš blizu, ugotoviš, da gre  le za karirast gostilniški prt, ki je privezan na grčavem kolu. Na otoku se pase čreda ovac (Ševal - ali jih nisi opazil?), ki pa zbežijo, ko jim z Juretom prideva blizu. Z Juretom se povzpneva na vrh otoka, kjer je razgled prekrasen.  Ker s seboj nimava fotoaparata, se s sprehodom preko celega otoka vrneva do barke, vzameva fotoaparat in se povzpneva še enkrat na vrh hriba. V tem priteče še Gusti in skupaj fotografiramo nekaj skupinskih slik s prekrasno kuliso v ozadju. Smo v najlepšem delu narave, ki smo ga dosedaj obiskali v Kornatih. Če imamo mi lepe planine, imajo Hrvati najlepše morje v Evropi, morda celo na svetu.

V gostilni si Jure, Jože, Božo in jaz naročimo solato iz hobotnice, ki sploh ni draga - kakih 20 kun. Malo pomaga tudi Slobodan. Solata je okusna, zato nekaj pivc kar pade nanjo.  Zvečer se za mizo zbere kompletna posadka obeh bark. Jože igra na orglice, pričel je kar z Lili Marlen. Igra toliko dobro, da komad prepoznaš, le besedila so rahlo nerazločna. Kmalu se nam pri mizi pridružita dva para Slovencev iz Nove Gorice, ki sta prav  tako na križarjenju z najeto jadrnico. Po nekaj besedah zložimo mize skupaj in pričnemo prepevati slovenske pesmi. Jože igra na ustno harmoniko, Primorci skušajo peti, vendar z naše strani ni pravega odziva. Kaže, da klapi manjka nekdo z dobrim glasom in posluhom, ki bi potegnil ostale za sabo. Jože se trudi, popusti orglice in skuša peti naprej, vendar je odziv še vedno bolj mlačen. Ker vidim, da zadeva ne potegne, pa tudi utrujen sem že, se spravim v posteljo.  Ostali še nekaj časa popivajo na vrtu gostilne.