Sobota,
29.6.1996
Iž Veli
- Iž, marina Sukošan, Lokve, Kočevska Reka, Trojane
Zjutraj smo nekoliko potegnili
spanje, po kavici pa smo šli Jure, Milan in jaz na sprehod do marine. Midva sva opravila na
moškem, Milan pa kar na ženskem oddelku lokalne ambulante za nujne primere. Ko
smo se vračali proti barki, so nam naproti pridivjali Bac, Slavko in Slobodan,
vsi v hudih porodnih mukah. Jure je ponovno prodal Slavku stari štos z
minimalnim koščkom toaletnega papirja in mu tako ukradel dragocene trenutke na
nujni vožnji. Nato se je zgodila kruta stvar - ko so nesrečniki pricepetali do
barake v marini, jih je čuvaj napodil in jim ni dovolil uporabe odrešilnega
prostora. V hudih mukah so se vrnili na barko in takoj smo izpluli. Na odprtem
morju smo se ustavili in uredili zadevo.
Nato smo z motorjem in pomočjo
floka pluli proti naftni ploščadi pred
Pašmanom v bližini Ždrelca. Ploščad je od blizu prav mogočna, saj je
visoka preko 20 metrov, široka pa morda
tudi 100 m. Skozi Ždrelac je krmaril
Jure, Bac pa ga je usmerjal s premca. Tok je bil zelo močan in zopet v
nasprotni smeri vožnje, zato je bilo potrebno dodajati plin. S previdno vožnjo
smo bili kmalu skozi ožino, čakala nas je le še plovba do obale. Pred marino
Sukošan smo se ustavili na odprtem morju toliko, da smo pojedli polnjene
paprike iz konzerve, ki jih je z lastno omako pojačal kuhar Slavko.
V marini Sukošan smo pospravili prtljago na pomol in v avtomobile,
ki so nas pričakali v brezhibnem stanju, nepoškodovani! Na pomolu je že čakala
ekipa Ljubljanèanov, ki bo prevzela Castorja, gazde pa ni bilo nikjer. Zanamci
so bili videti precej razigrani, nekateri pa tudi precej alkoholno dotolčeni.
Naslednji hud udarec jim je zadal Jure,
ki jim je dal preostanek črnega vina iz naše zaloge, bilo ga je kaka dva
litra. Da se jim ne bo zopet zgodilo kot
lani, ko po besedah Jureta dva ali tri dni sploh niso izpluli iz marine? Pri
pregledu bark Jože prijavi polomljeno stopnico, kar se je posrečilo
Božotu z njegovo težo, izgubljene vinče
pa gazda k sreči ne opazi. Na Castorju je vse v redu, le gazda se ne more
načuditi, ker sta obe barki izredno čisti. S tem smo zanamcem prihranili po 100
DEM, ker jim čiščenja ni treba plačati.
Slavko je dogovorjen z družino za
srečanje v Opatiji, ker takoj nadaljuje z dopustom na Cresu ali Lošinju. Zato
Ševalov kombi z njim na krovu odpelje
naprej. Dogovorimo se za srečanje v Gorskem Kotarju malo pred Delnicami, kjer
bomo skupaj imeli kosilo. Ševal ves čas razlaga o janjčku, ki se vrti na žaru,
tako, da imamo vsi občutek, da bo to častil on. Takoj za kombijem odpelje tudi
Slobodan, ki mu avto sprva ni vžgal, tako da smo ga morali porivati.
Jure prevzame čeke, ki jih je
moral pustiti v marini kot kavcijo za najem bark, obenem pa tudi pozabi svojo
spominsko jadralno kapo, katere jo je izdelal Slobodan za vse člane odprave. Na
kapo se spomni šele malo pred Zadrom, vendar ne vztraja, da se moramo vrniti
ponjo, saj ima doma še eno - pri Nejcu.
Za planirano jesensko srečanje obeh posadk na pikniku mu bo jo že Nejc
posodil. Sprva se mi ne zdi vredno
vračati, ko pa vidim, da Juretu ni vseeno, mi je žal, da se nisem takoj vrnil v
marino. Vozimo skupaj z Jožetom, ki ima
v avtu še Baca, pri meni sta Milan in Jure, pa seveda hladilna torba, ki je
znova vključena in v igri. Ustavimo se
po približno 100 km vožnje, v Karlobagu,
kjer natočimo po 10 litrov bencina, samo toliko, da pridemo na slovensko
stran. Na levi ves čas opazujemo otoke:
Pag, Rab, Goli, Prvić (že drugič!) in nazadnje Krk.
Malo za Crikvenico zapustimo
magistralo in se mimo Križišča dvignemo do Lokev na nadmorsko višino 860
metrov. Na parkirnem prostoru pred gostilno vidimo Slobodanov avto, ustavimo za
njim. Kombija še ni na parkirišču. Zunaj je izredno hladno, temperatura je
padla z 31 na 18 stopinj. Hitro privlečemo
iz potovalk dodatne cunje. Preko ceste se suče Ševalov obljubljeni
janjček. Po dobre pol ure prispe še kombi iz Opatije in požrtija se lahko
prične. Nekateri so startali z govejo
juho, čaja nimajo, koka kola je najbolj iskana, le Marjan vztraja pri piru.
Ševal kot glavni poznavalec naroči celega janjčka, ki ima kakih 10 kil, kila pa
je po 150 kun. Za začetek razdeli glavo, da jo malo poskubimo, kmalu pa
priletijo polni pladnji pečenja. Vsi se trudimo, vendar kljub temu ostane
vsaj tretjina mesa na pladnjih. Ko že
odhajamo, pride do rahlega presenečenja, saj bo precejšen strošek za kosilo
skoraj do konca izčrpal skupno blagajno pri Juretu. Financiranje jesenskega
piknika postaja vprašljivo. Milan presede v Jožetov avto, zadnji trenutek se
spomni še na potni list, ki ga hrani Jure.
Preko meje pridemo brez
problemov, takoj na drugi strani pa napolnimo tanke do vrha. Dogovorimo se, da
se ponovno ustavimo na Trojanah. Z Juretom se odpraviva po lokalni cesti skozi Kočevsko Reko, Gotenico in Grčarice,
kjer si na hitro pogledava objekte vojske in policije na tem koncu. Jure obuja
spomine na potovanje, ki ga je pred
nekaj leti tod opravil z očetom. Malo pred Dolenjo vasjo se ponovno vključiva
na glavno cesto, točno med Jožetom in Slobodanom!
Okrog 21. ure smo po naporni in počasni vožnji v
nepretrgani koloni vozil na Trojanah.
Ker je gostilna nabito polna, spijemo na parkirišču po eno pivo iz železnih
rezerv Juretove torbe, nato se počasi poslovimo drug od drugega. Od tu naprej potuje vsak zase, križarjenja
1996 je konec.
Namesto konca bom uporabil citat
iz neke knjige, katere naslov sem že davno pozabil:
Prelepo je bilo, da bi trajalo!
Kornati, Ljubljana, 22.6 - 2.7.1996
Opombe:
Priprave na križarjenje po Kornatih so potekale dalj
časa, vendar v tem dnevniku niso zajete. Morda bi bilo za dopolnitev in lažje
razumevanje tega dnevnika, predvsem pa za lažje planiranje bodočih
križarjenj koristno zapisati tudi to,
zato naj bo rokavica vržena Juretu in Jožetu, ki to obdobje najbolj poznata,
saj sta po moji subjektivni oceni največ pripomogla k uspešni organizaciji
križarjenja.
Poleg tega zapisa je na Castorju
(prav tako na Kori) nastajal tudi kronološki ladijski dnevnik, ki vsebuje točne
podatke o izplutjih, pristankih, vožnji z motorjem in jadranju, stanje
barometra, smer in jakost vetrov, oceno morja, itd. Dopolnjuje ga tudi pomorska
karta z vrisano prepluto potjo. Možne so
manjše netočnosti oziroma blaga odstopanja od resnice, ki jih bom na morebitno
pisno zahtevo prizadetih z veseljem popravil.
Celoten dnevnik je pisan skozi
očala novinca na morju, ki mu je to bilo prvo srečanje z jadrnico, jadranjem in
morjem nasploh, gledano z z morske strani, ne z obale. Na vsak način je obarvan
subjektivno, saj je bilo križarjenj vsaj
toliko, kot je bilo udeležencev. Vsak je doživljal potovanje po svoje, marsikdaj
tudi nismo bili skupaj, nismo opazili enakih stvari ali pa se nam niso zdele
enako zanimive ali pomembne. Zaradi tega je ta zapis samo v pomoč pri
osveževanju spominov. Vse šale in bodice
so mišljene dobronamerno, tako kot je to bilo na barki. Vse namige in
asociacije lahko razumemo samo tisti, ki smo jih doživljali ali ustvarjali v
živo, zato bo branje mestoma dolgočasno za neposvečene. Prav jim naj bo, zakaj
pa niso bili zraven!
Ni komentarjev:
Objavite komentar