Kornati 1996 - 29.6.1996

Sobota, 29.6.1996

Iž Veli - Iž,  marina Sukošan, Lokve,  Kočevska Reka, Trojane

Zjutraj smo nekoliko potegnili spanje, po kavici pa smo šli Jure, Milan in jaz na  sprehod do marine. Midva sva opravila na moškem, Milan pa kar na ženskem oddelku lokalne ambulante za nujne primere. Ko smo se vračali proti barki, so nam naproti pridivjali Bac, Slavko in Slobodan, vsi v hudih porodnih mukah. Jure je ponovno prodal Slavku stari štos z minimalnim koščkom toaletnega papirja in mu tako ukradel dragocene trenutke na nujni vožnji. Nato se je zgodila kruta stvar - ko so nesrečniki pricepetali do barake v marini, jih je čuvaj napodil in jim ni dovolil uporabe odrešilnega prostora. V hudih mukah so se vrnili na barko in takoj smo izpluli. Na odprtem morju smo se ustavili in uredili zadevo.

Nato smo z motorjem in pomočjo floka pluli proti naftni ploščadi pred Pašmanom v bližini Ždrelca. Ploščad je od blizu prav mogočna, saj je visoka  preko 20 metrov, široka pa morda tudi 100 m. Skozi Ždrelac je krmaril Jure, Bac pa ga je usmerjal s premca. Tok je bil zelo močan in zopet v nasprotni smeri vožnje, zato je bilo potrebno dodajati plin. S previdno vožnjo smo bili kmalu skozi ožino, čakala nas je le še plovba do obale. Pred marino Sukošan smo se ustavili na odprtem morju toliko, da smo pojedli polnjene paprike iz konzerve, ki jih je z lastno omako pojačal kuhar Slavko. 

V marini Sukošan smo pospravili prtljago na pomol in v avtomobile, ki so nas pričakali v brezhibnem stanju, nepoškodovani! Na pomolu je že čakala ekipa Ljubljanèanov, ki bo prevzela Castorja, gazde pa ni bilo nikjer. Zanamci so bili videti precej razigrani, nekateri pa tudi precej alkoholno dotolčeni. Naslednji hud  udarec jim je zadal Jure, ki jim je dal preostanek črnega vina iz naše zaloge, bilo ga je kaka dva litra.  Da se jim ne bo zopet zgodilo kot lani, ko po besedah Jureta dva ali tri dni sploh niso izpluli iz marine?  Pri  pregledu bark Jože prijavi polomljeno stopnico, kar se je posrečilo Božotu z njegovo težo,  izgubljene vinče pa gazda k sreči ne opazi. Na Castorju je vse v redu, le gazda se ne more načuditi, ker sta obe barki izredno čisti. S tem smo zanamcem prihranili po 100 DEM, ker jim čiščenja ni treba plačati.

Slavko je dogovorjen z družino za srečanje v Opatiji, ker takoj nadaljuje z dopustom na Cresu ali Lošinju. Zato Ševalov kombi  z njim na krovu odpelje naprej. Dogovorimo se za srečanje v Gorskem Kotarju malo pred Delnicami, kjer bomo skupaj imeli kosilo. Ševal ves čas razlaga o janjčku, ki se vrti na žaru, tako, da imamo vsi občutek, da bo to častil on. Takoj za kombijem odpelje tudi Slobodan, ki mu avto sprva ni vžgal, tako da smo ga morali porivati.

Jure prevzame čeke, ki jih je moral pustiti v marini kot kavcijo za najem bark, obenem pa tudi pozabi svojo spominsko jadralno kapo, katere jo je izdelal Slobodan za vse člane odprave. Na kapo se spomni šele malo pred Zadrom, vendar ne vztraja, da se moramo vrniti ponjo, saj ima doma še eno - pri Nejcu.  Za planirano jesensko srečanje obeh posadk na pikniku mu bo jo že Nejc posodil.  Sprva se mi ne zdi vredno vračati, ko pa vidim, da Juretu ni vseeno, mi je žal, da se nisem takoj vrnil v marino. Vozimo skupaj z Jožetom,  ki ima v avtu še Baca, pri meni sta Milan in Jure, pa seveda hladilna torba, ki je znova vključena in v igri.  Ustavimo se po približno 100 km vožnje, v Karlobagu, kjer natočimo po 10 litrov bencina, samo toliko, da pridemo na slovensko stran.  Na levi ves čas opazujemo otoke: Pag, Rab, Goli, Prvić (že drugič!) in nazadnje Krk.

Malo za Crikvenico zapustimo magistralo in se mimo Križišča dvignemo  do Lokev na nadmorsko višino 860 metrov. Na parkirnem prostoru pred gostilno vidimo Slobodanov avto, ustavimo za njim. Kombija še ni na parkirišču. Zunaj je izredno hladno, temperatura je padla z 31 na 18 stopinj. Hitro privlečemo  iz potovalk dodatne cunje. Preko ceste se suče Ševalov obljubljeni janjček. Po dobre pol ure prispe še kombi iz Opatije in požrtija se lahko prične.  Nekateri so startali z govejo juho, čaja nimajo, koka kola je najbolj iskana, le Marjan vztraja pri piru. Ševal kot glavni poznavalec naroči celega janjčka, ki ima kakih 10 kil, kila pa je po 150 kun. Za začetek razdeli glavo, da jo malo poskubimo, kmalu pa priletijo polni pladnji pečenja. Vsi se trudimo, vendar kljub temu ostane vsaj  tretjina mesa na pladnjih. Ko že odhajamo, pride do rahlega presenečenja, saj bo precejšen strošek za kosilo skoraj do konca izčrpal skupno blagajno pri Juretu. Financiranje jesenskega piknika postaja vprašljivo. Milan presede v Jožetov avto, zadnji trenutek se spomni še na potni list, ki ga hrani Jure.

Preko meje pridemo brez problemov, takoj na drugi strani pa napolnimo tanke do vrha. Dogovorimo se, da se ponovno ustavimo na Trojanah. Z Juretom se odpraviva po lokalni cesti skozi Kočevsko Reko, Gotenico in Grčarice, kjer si na hitro pogledava objekte vojske in policije na tem koncu. Jure obuja spomine na  potovanje, ki ga je pred nekaj leti tod opravil z očetom. Malo pred Dolenjo vasjo se ponovno vključiva na glavno cesto, točno med Jožetom in Slobodanom! 

Okrog  21. ure smo po naporni in počasni vožnji v nepretrgani koloni vozil na Trojanah. Ker je gostilna nabito polna, spijemo na parkirišču po eno pivo iz železnih rezerv Juretove torbe, nato se počasi poslovimo drug od drugega.  Od tu naprej potuje vsak zase, križarjenja 1996 je konec. 

Namesto konca bom uporabil citat iz neke knjige, katere naslov sem že davno pozabil:

Prelepo je bilo, da bi trajalo!

Kornati, Ljubljana,  22.6 - 2.7.1996     

                                                                                                                                         

 

Opombe:

Priprave na križarjenje po Kornatih so potekale dalj časa, vendar v tem dnevniku niso zajete. Morda bi bilo za dopolnitev in lažje razumevanje tega dnevnika, predvsem pa za lažje planiranje bodočih križarjenj  koristno zapisati tudi to, zato naj bo rokavica vržena Juretu in Jožetu, ki to obdobje najbolj poznata, saj sta po moji subjektivni oceni največ pripomogla k uspešni organizaciji križarjenja.

Poleg tega zapisa je na Castorju (prav tako na Kori) nastajal tudi kronološki ladijski dnevnik, ki vsebuje točne podatke o izplutjih, pristankih, vožnji z motorjem in jadranju, stanje barometra, smer in jakost vetrov, oceno morja, itd. Dopolnjuje ga tudi pomorska karta z vrisano prepluto potjo.  Možne so manjše netočnosti oziroma blaga odstopanja od resnice, ki jih bom na morebitno pisno zahtevo prizadetih z veseljem popravil.

Celoten dnevnik je pisan skozi očala novinca na morju, ki mu je to bilo prvo srečanje z jadrnico, jadranjem in morjem nasploh, gledano z z morske strani, ne z obale. Na vsak način je obarvan subjektivno,  saj je bilo križarjenj vsaj toliko, kot je bilo udeležencev. Vsak je doživljal potovanje po svoje, marsikdaj tudi nismo bili skupaj, nismo opazili enakih stvari ali pa se nam niso zdele enako zanimive ali pomembne. Zaradi tega je ta zapis samo v pomoč pri osveževanju spominov.  Vse šale in bodice so mišljene dobronamerno, tako kot je to bilo na barki. Vse namige in asociacije lahko razumemo samo tisti, ki smo jih doživljali ali ustvarjali v živo, zato bo branje mestoma dolgočasno za neposvečene. Prav jim naj bo, zakaj pa niso bili zraven!