Kornati 1996 - 24.6.1996

Ponedeljek, 24.6.1996

Prvić, Šibenik, Zlarin,  Krapanj

Po obredni jutranji kavici se podam na meditacijo v prijazno majhno hiško, ki zelo priročno stoji kar na pomolu. Zopet sem si prihranil zgodnje jutranje kopanje ali vsaj cross-country do prvega grmovja izven mesta. Vse to jadranje je pravzaprav eno samo iskanje, kje bi lahko pustil kup. Še najmanj popularna oblika je surfanje na vrvi za jadrnico, saj je vreme vetrovno in hladno, voda pa precej mrzla. Angležem se pozna, da so bili prva pomorska velesila dolga stoletja. Angleški  WC je prav zagotovo izumil upokojeni mornar, ki je želel nadoknaditi vsa neudobja pri tem nujno potrebnem početju.  Čudno, da podatkov o tovrstnih problemih ne zaslediš v potopisih svetovnih popotnikov od Marca Pola do Šeruge in Šterka.

Iz Šibenika pripelje na Prvić lokalni avtobus, s katerim se pripelje kopica ljudi in tudi svež kruh.  Gre za  ladjo Jadrolinije, katere bomo srečevali še vse naslednje dni na vseh večjih otokih. Prevozi s kopna na otoke so dokaj pogosti, tako da ljudje normalno hodijo v službo ali šolo na celino. Jure nabavi nekaj  štruc odličnega belega kruha, ki ob zajtrku takoj izginejo.

Ob  8.57 izplujemo z motorjem iz luke Prvić proti Šibeniku. Morje je mirno, veter nekoliko pihlja. Bac ves čas vleče čolniček  za ribolov. Potrebuje globino vsaj 12 metrov in hitrost ne večjo od 5 milj, zato plovbo ves čas prilagajamo tem zahtevam. Potujemo nekoliko počasneje kot Kora, vendar nas to ne moti, ker zato manj čutimo veter.  V luko Šibenik priplujemo ob 11. uri. Najprej nas od pomola odpodi nek domačin - turistični vodič, ki nas opozori, da tam pristaja trajekt. Premaknemo se na drugo stran pomola, k bencinski črpalki. Bac izvede pravo malo mojstrovino iz pristajanja, tako da celo razvajeni domačini, ki manever seveda budno spremljajo, nimajo nobenih posmehljivih pripomb.

V Šibeniku gremo vsi skupaj na tržnico. Jure nabavlja paradižnik, čebulo, krompir. Vsi skupaj po daljšem izbiranju in barantanju kupimo hlebec domačega kravjega sira, po 30 kun za kilo. Cene so zelo različne, zato se splača iti naokrog, preden kaj kupiš. Jože je kupil v kiosku pleskavico z ajvarjem, zato nisem zdržal in sem tudi sam vzel eno. Jure mi je zagrenil zadnje grižljaje z izjavo, da bo Slavko užaljen, če bo opazil, da poleg njegove kuhe uživamo še kako drugo hrano.

S tržnice smo se raztepli v nekaj skupinah po mestu. Dogovorili pa smo se, da se dobimo na barkah ob 13.30 uri. Sprehajal sem se z Bojanom in Pavlijem, šli smo proti katedrali. Spotoma sem kupil še Športske novosti, da bi vsaj malo sledil dogajanju na evropskem prvenstvu v nogometu. Ker akcije nisem uskladil z ostalo posadko, se je na barki pokazalo, da ima Športske tudi Slobodan. Jure tega ni opazil in je prebral kar oba izvoda. V Šibeniku je v tem času potekal festival otrok, zato so ulice polne otrok in njihovih spremljevalcev.  V mestnem parku je večja skupina otrok modelirala z glino. Drugih turistov je zelo malo.

Malo pred katedralo smo opazili prijeten lokal s pletenimi stoli na senčnatem vrtu, ob glavni sprehajalni ulici v centru mesta. Sedli smo in popili dve rundi pira, nato pa odšli naprej proti katedrali. Spotoma smo srečali skupino naših fantov z obeh bark. Vsi so se smejali Ševalu, ki je vsem mimoidočim ponujal brezplačne karte za kino. V košu za smeti je namreč našel prazen blok z lističi nekega frizerskega salona, nato pa je iz njega trgal potrdila  in jih ponujal  lahkovernim mimoidočim, češ da so za zastonjkarsko predstavo, ki bo zvečer. Karte je razdelil celemu vrtcu z vzgojiteljicami vred, vzgojiteljice pa so se še bolj pulile za karte kot otroci. Karto je uspel vsiliti tudi neki nuni za njenega župnika, tujim turistom,  mulčkom, ki so igrali košarko na ulici in vrag si ga vedi komu vse še. Potem, ko smo žejnim mornarjem pokazali “našo gostilno”, smo mi trije odšli naprej proti katedrali.  Ker je bila katedrala zaprta, smo si jo ogledali samo od zunaj. Stavba je res lepa, vendar ji nekaj restavriranja ne bi škodilo. Pozna se ji vpliv morskega zraka in tudi galebov.

Vrnili smo se  na ladjo, saj je bila ura že blizu 13.30. Ob dogovorjeni uri ni bilo še nikogar nazaj na barko. Ko smo pili že drugo pivo na Castorju,  ker je bila Kora zaklenjena, se je prikazal Jože. Povedal, da je cela družba zbrana v tisti gostilni, da ga Ševal dobro serje in da vsi prepevajo. Tako smo še mi trije z Bojčem in Pavlijem odšli za Jožetom. Na vrtu smo našli razigrano družbo, ki ji je kraljevala simpatična Klavdija. To je hči Štajerca iz Maribora, poročenega z Dalmatinko, ki sedaj živi na Švedskem. Na Prviću ima vikend, kjer je na dopustu.  Nekateri iz družbe poznajo njeno sestro, ki živi nekje na Koroškem (Črna?). Deklica je prepevala slovenske, dalmatinske in švedske pesmi, spodbujala je tudi naše fante, da bi ji pomagali. Jože ji je pridno dajal ritem in intonacijo z igranjem na ustno harmoniko. Pravega navdušenja za sodelovanje ni bilo, morda samo zato, ker nismo znali besedil.  Marjan je veselo snemal s kamero, Ševal pa je hodil po fotografije, ki bi morale biti izdelane vsak čas. Ko smo končno dočakali razvite skupne fotografije, je bil čas za odhod.

Ob 15. uri smo končno odšli nazaj na barke. Ekipa Kore je Klavdiji obljubila, da jo bodo odpeljali nazaj na otok Prvić. Mi odplujemo proti otoku Zlarinu, ki je “čez cesto”.  Ves čas opazujemo jadranje Kore - to pot jim je uspel res lep jadralski manever, s križanjem pridejo naravnost v luko Prvić. Bac je med plovbo ujel na manjši trnek skušo. Pri naslednjem metu se mu je čolniček odvezal in je z blinkerjem vred ostal v morju. Malo smo ga poskušali iskati, vendar brez uspeha.

Na otoku Zlarinu smo ob 16.20 uri pristali v mestu Zlarin. Škržati na otoku so še vedno tako številni in glasni, kot jih imam v spominu od prejšnjega obiska otoka pred leti. Najprej smo se malo okopali kar v pristanišču, nato pa smo igrali odbojko 3: 3 - Jure, Slobodan in Milan proti drugi polovici  posadke Castorja. Igrali smo brez mreže, samo na betonska polja na pomolu. Ker je žoga prepogosto padala v morje, smo se prestavili na obalo, v mestni park. Igra se je končala 1:1 po dokaj lepi igri, v kateri je bil zelo dober Slobodan, lepo pa sta igrala tudi Jure in Bac. Proti koncu igre se je že pripeljala tudi ekipa Kore, ki je po uspešnem jadranju odložila Klavdijo na Prviću in se nam pridružila na Zlarinu. Med potjo so imeli kar nekaj opravka s čiščenjem barke, saj njen nežni želodček po vsej pijači v Šibeniku ni zdržal ostrega jadranja Jožetove posadke.

Slavko je na pomolu skuhal  zelenjavno juho, ki jo je obilno začinil s  čilijem. Ker je bilo juhe dovolj za repete in je še vedno ostalo veliko v ponvi, smo jo ponudili nemškim turistom, ki so bili zasidrani s svojo barko na drugi strani pomola. Nemci so bili navdušeni, saj jim ni bilo jasno, kdaj in kje smo uspeli med plovbo pripraviti tako dober topli obrok. Za odškodnino so nam ponudili nekaj pravega piva in neko čudno brozgo, ki so ji rekli pšenično pivo in  ki je nihče ni prav maral. Te Nemce smo srečali še enkrat kasneje med plovbo proti Telaščici, vendar nisem prepričan, da so nas prepoznali.

Ob  19.40 smo izpluli iz luke Zlarin proti otoku Krapanj. Otok je samo 0,2 milje oddaljen od kopna, na drugi strani je na obali neko večje naselje. Otok je značilen po svoji višini - visok je samo 5 m nad morjem in je najnižji naseljen jadranski otok. Bujno je poraščen z zelenjem, zato je prepoznaven že od daleč. Vendar ga je od daleč težko razločiti od obale, ker ga na ozadju obale komaj ločiš od okolice. Na pomolu smo zastavili odbojko preko kakih 4 metre visokega kabla, ki je bil napeljan poševno preko pomola. Žoga je bila mokra  in težka, zato je strahovito pekla v roke. Jure se je pritoževal še nekaj naslednjih dni, da čuti podlahti, kar je ob vsem požrtem piru pravzaprav presenetljiv podatek - menil bi, da je možakar ves čas pod lokalno narkozo.  Ker je bil kabel zelo tanek, mrak pa se je že kar spuščal, je bilo težko ugotoviti, ali je žoga šla pod  “mrežo” ali nad njo. Zato smo za sojenje zaprosili dve deklici z otoka, ki pa sta praviloma bili različnega mnenja, tako da si nismo kaj dosti pomagali z njima. 

Pozno zvečer smo šli k barbi Ćiru, kamor je Jože že prej odvlekel ostali del klape. Prvi krog skozi mesto Krapanj ni bil uspešen in smo se znova znašli na obali. Drugi krog smo zastavili bolj previdno in smo uporabljali predvsem ušesa. Jure je pri neki hiši zaslišal sumljive glasove in je kar planil v hišo. Izkazalo se je, da ni prava, tako da se je komaj izvlekel iz zadrege s vprašanjem, kje so naši fantje. Gazdarica nas je napotila naprej. Pri barbi Ćiru smo se nekako zložili na stole in po kavču v kuhinji ter poskušali njegovo črno vino. Bilo je izredno močno, zato smo vsi pili zelo razredčeno bevando. Nekaj vina smo kupili tudi za na barko. Jure se je dogovoril, da  nam barba Ćiro naslednje jutro prinese ribe za obogatitev jedilnika. 

S Slobodanom sva si sposodila od Bojča mrežo in šla  z baterijo lovit girice okoli pomolov v pristanišču. S posameznim metom sva ujela dve ali tri girice, z rekordnim zamahom Slobodana pa celih pet giric. Ko sva jih po eni uri trdega dela nabrala kakih 50, se je baterija izpraznila, zato sva morala prenehati. Takoj sem girice ocvrl v olju, bile so odlične. Vsak jih je poskusil kakih 5-6, ravno toliko, da smo postali v redu lačni.  Po hladni malici smo udarili še malo taroka, v dveh trojkah. V posteljo  smo šli prijetno utrujeni. Celo noč sem se pretepal z blazinami, ki so na vsak način želele oditi na tla. Ko sem ugotovil, da nimam možnosti za zmago, sem brcnil blazino pri nogah na tla in od tedaj naprej spal samo na eni blazini. Slavko je isti problem rešil tako, da se je v celoti preselil na tla. Žal je na tleh smrčal še bolj grozovito, saj ni imel več problemov z blazino, ki bi mu zmanjševali koncentracijo.