Kornati 1996 - 27.6.1996

Četrtek, 27.6.1996

Ravni Žakan, Vrulje - Kornat, Sali, Telaščica - Školj, Uvala Mir

Ob 8.22 smo izpluli iz luke Ravni Žakan in se usmerili proti luki Vrulje na otoku Kornatu. V pristanišče Vrulje smo pripluli ob 10.45 uri. Takoj smo  se privezali na pomol na levi strani pristanišča, ker je bil pomol pred oštarijo zaseden z motornimi čolni.

Vasico Vrulje sestavlja kakih 10 hiš, v ogradah se je paslo nekaj osličkov. V luki smo na pomolu pojedli kosilo, ki ga je spretno in varčno pripravil Slavko. Skuhal je  pasulj s “podaljšanjem” brodeta. Medtem ko smo jedli, so na drugi strani pristanišča, kakih 30 metrov od nas, neki Tirolci udarili koncert alpskih poskočnic. Eden je igral na harmoniko, ostali so imeli neka tolkala in druge, verjetno originalne avstrijske instrumente. Slobodan jim je malo pomagal, tako da je zaukal na ves glas. Nato so se avstrijski debeluharji vkrcali na štiri motorne čolne in izginili iz luke. 

Že ob 11.25 smo odpluli dalje proti Dugemu otoku. Kora je medtem že plula po zunanji strani Kornatov proti Telaščici, mi s Castorjem pa smo vozili med otokom Kornatom in otočki na zunanji strani Kornatov. Po dogovoru smo mi morali odpluti v mesto Sali, da nabavimo hrano in nakupimo ribje konserve, olivno olje, slane sardele. Med potjo  smo si ogledali še uvalo Kravljačica, nato pa pluli proti skalnati steni Telaščice, ki se je že kazala na obzorju.  Na levi smo videli filmsko mesto na otočku Mana, ki so ga zgradili že pred leti za snemanje nekega filma, nato pa kar pustili. Z daljnogledom je kar dobro vidno.  Ves čas je na naši desni podolgovat otok Kornat, ki se s posameznimi vrhovi dviga do 160 in celo 200 m. Na levi pa se nizajo manjši otoki in posamezne čeri. Prizor je čudovit,  neprestano gledamo na karto in ugotavljamo imena posameznih otočkov.

Naprej smo pluli proti severozahodu po desni strani mimo otočka Taljurić, ki je izredno zanimiva igra narave. Otoček je popolnoma ravna plošča okrogle oblike, visoka kakih 5 metrov in premera približno 50 metrov. Dejansko je od daleč podoben krožniku sredi vode. Ves čas se v daljavi kažejo strme stene Dugega otoka nad zalivom Telaščica. Zaplujemo do začetka skalnatih sten, jih poslikamo, nato pa obrnemo proti ožini Proversa, ki loči Dugi otok od otoka Kornata.

Skozi ožino Proversa  vodita dve poti proti kopnemu in tudi proti Saliju. Tja grede smo pluli skozi preliv Proversa Vela. Vozil je  Jure, Bac ga je usmerjal na premcu. Zanimiva je šikana na začetku prehoda. V desnem ovinku sta na desnem bregu pred barko dobro vidni dve skali z označenimi zarezami ena nad drugo. Enaka oznaka je na obali na rtiču, ki se postavi za barko, ko vozimo proti tema dvema skalama pred seboj. Ko se barka poravna z oznakami spredaj in zadaj, krmar ve, da pluje po najglobljem delu prehoda. Jure je  nalogo opravil brez napake, ni pa mogel skriti majhne napetosti, saj je bila odgovornost za barko kar huda. Ko je prevozil  ožino, je krmilo prepustil meni, sam pa si je oddahnil na običajni način (lokanje pira).

Pluli smo v smeri proti otoku Lavdara, kjer v osamljeni ribiški koči že nekaj let preživlja dopust Boris Raj  iz Slovenj Gradca. Pri domačinu (poštarju) si izposodi še ribiški čoln z motorjem, da lahko hodi v nabavo v Sali. Verjetno si lahko privošči tudi sprehod v Telaščico, če je morje mirno. Moram ga poklicati in se pogovoriti z njim, kako izgleda tak dopust.  Morda bi lahko naslednje leto prepričal Majdo in vzel še Risa s seboj?

V luko Sali priplujemo ob 15.45. Trgovina je še zaprta, vendar nam prijazna lastnica odpre in  proda stvari, ki jih rabimo za obnovitev zalog, predvsem kruh in mleko. Z Juretom greva k mesarju in nakupiva ribje konserve - po 2 kuni za vsako. Jure jih vzame 60, jaz 30. Po obvezni  rundi piva, ki ga moram plačati, ker mi je natikač padel z barke v morje, plača rundo še Milan, ker mu je padel v vodo bokobran (ali  morda kaj drugega ?). Vitasovića prijazna natakarica še vedno nima, vendar se vsekakor spodobi, da jo povprašamo zanj.  Sedaj nas že pozna, zato je dostava nekoliko hitrejša kot ponavadi.

Izpluti moramo prav na  hitro, že ob 17.10,  saj posadka Kore nima več kruha.  Nazaj grede vozimo skozi ožino Proversa Mala, ki je ozka približno tako kot Ždrelac, le da ni mostu nad njo. Prehod je dobro označen s svetilniki na vhodu in smernimi koli ob plovnem  delu. Jure pove, da so Hrvatje kanal umetno poglobili in s tem omogočili  (bolj varen) prehod tudi za nekoliko večje ladje. Vozi zopet  Jure, ki tudi to pot nalogo opravi brez napake. Ves čas se držimo bolj na tisti strani, od katere vleče veter, da nam ostane  več prostora, če bi šlo kaj narobe.  Morski tok v ožini teče v  nasprotni smeri in  je kar močan.

Ob 18.30 priplujemo  v  zaliv Telaščico,  vendar v Uvali Mir Kore ne najdemo. Ob 18.40 se privežemo na bojo in jih čakamo. Ker jih do 20. ure še ni, ob  20.05 ponovno izplujemo. Prekrižarimo celoten zaliv od Školja do skrajnega konca zaliva, vendar Kore ne vidimo. Ko se vračamo proti  Školju, vidimo Koro, ki že izginja za nek otoček. Kličemo jih, prižigamo in ugašamo ladijske luči, ko pa uporabimo ladijski rog, nas končno opazijo in počakajo.  Ob 21.15 se ponovno privežemo na bojo v Školju. Bac vodi postopek privezovanja na bojo. Meni dodeli čakljo, s katero naj skušam ujeti uho na boji. Naloga je podobna sinjski alki. Ker je morje zelo nemirno in močno premetava bojo, pa  tudi barko,  ne verjamem preveč v zadetek “u sridu”. Enako meni tudi Bac, zato pošlje v akcijo še Jureta. Jure se vleže na bok jadrnice in se pripravi, da bi bojo ujel  z roko, če meni ne uspe s čakljo. Vendar Bacu to še ni dovolj, sedaj izigra še zadnji adut. Milanu naroči: “Ti si čovek - riba,  pripravi se za skok v vodo, če tudi Juretu ne bi uspelo obdržati boje”.  Vse je teklo po načrtih - jaz sem zgrešil, Jure pa je zgrabil bojo in barko ustavil. Režim se tako, da mi skoraj pade čaklja v vodo. Bacov štos je rušilen, kajti Milan je bil do tega trenutka  še najmanj od vseh v vodi - morda le enkrat, sedaj pa se izkaže, da je pravzaprav  dobro prikrit diverzant - “čovek-riba”!

Od Jožeta izvemo, da so na Kori imeli naporen dan. Bojana Linasija so morali odpeljati  v Zadar v bolnico, kjer so ugotovili, da si je prejšnji dan zlomil ali nalomil grodnico. Plovba do obale in nazaj ter vožnja do bolnice jim je  požrla praktično ves dan.  Zelo so pohvalili prijaznost osebja v Telaščici, ki jim je pomagalo po svojih najboljših močeh.  Zvečer organiziramo skupno svečano večerjo za obe posadki v našem salonu. S Slavkom nareževa vse salame, sir, čebulo, paradižnik in kruh, kar ga najdeva v zalogah. Predvsem Ševal in Božo se potrudita po svojih skromnih močeh, da na krožnikih ne ostane kaj dosti. Po veèerji smo v salonu udarili nekaj krogov osla, pri katerem smo preizkusili nekaj taktičnih variant motenja, kar je najbolj prijemalo pri Bacu in Slavku.

Zaliv Telaščica je preko 5 milj globok, zaščiten praktično pred vsemi vetrovi. V njem je nekaj manjših otočkov, kljub temu so globine povsod med 20 in 30 metri. Na enem od otočkov je v prekrasnem okolju med zelenjem lepo skrit vikend. Komu se je le posrečilo postaviti vikendico sredi narodnega parka? V zalivu Telaščica je pred vojno imela Iskra počitniški dom, zato je okolica kar dobro urejena. Do slanega jezera kakih 300 metrov od gostilne je speljana tlakovana pot. Pomoli so dobro urejeni, v zalivu je urejeno veliko parkirišče z bojami za privez bark vseh velikosti.  Jure se celo spomni priveza, na katerem je bil z vojaško jadrnico med služenjem vojaškega roka. Območje zaliva je v centru narodnega parka, večkrat srečamo uslužbence parka v zelenih uniformah.  Ne vemo, kako je s pristojbino za vstop in privez v narodnem parku, vendar nas nihče nič ne vpraša.