Kornati 1996 - 22.6.1996

        Nelektorirano!

        Cenzurirano!

                                                                                                                                                                                                                                                          

Dnevnik križarjenja po Kornatih -  ‘96

22.6.1996 (sobota) -  29.6.1996 (sobota)

Posadki:

Jadrnica Castor: skiper Branko KOTNIK - Bac, Jure ŠUMEČNIK, Slavko ROSC,  Milan PAVLIČ, Slobodan STANIŠIĆ, Bojan KOS

Jadrnica Kora:  skiper Jože FRAS,  Avgust JURC, Bojan LINASI, Marjan PEVEC, Božidar ŠPEH,  Metod KAC, Pavli LESJAK, Ševal GRAČIĆ

Sobota, 22.6.1996

Ljubljana, Zadar, marina Sukošan, Sali - Dugi otok

Ob 02. uri je prispela odprava štirih vozil s Koroške: najprej kombi, ki ga je vozil šofer Ševala Gračića s sedmimi potniki. Jože Fras in Slobodan Stanišić sta se pripeljala s svojima avtomobiloma, Jureta in Milana Pavliča pa je pripeljala Frančka z Juretovim avtomobilom. Pri meni doma smo vse udeležence odprave pogostili z narezkom in pivom. Vsem sem tudi razdelil koledarčke in beležnice za promocijo policijske interventne številke 92, z naročilom, da kaj pokličejo. Frančka je prespala pri nas in se naslednji dan z avtom vrnila v Slovenj Gradec.  K meni v xantio sta se vkrcala Jure in Milan ter hladilna torba s pivom, katera je bila najbolj cenjen potnik vse do cilja v Zadru.

Ob 3.10 odhod na pot. Na Dunajski cesti smo preko polne črte zavili v levo na črpalko in napolnili bencinske rezervoarje, saj do meje ne bo več odprtih črpalk. Preko Kajuhove smo po najkrajši varianti prišli do Dolenjske ceste, Jože pa se je že razburjal, zakaj ne gremo po obvoznici preko Barja, saj ni prišel na ogled Ljubljane. Pot smo nadaljevali preko Ribnice in Kočevja do Broda na Kolpi, kjer smo prestopili državno mejo. Na slovenski meji ni bilo nobenih vprašanj, na hrvaški strani pa smo nekaj časa čakali policista, ki se je ves zaspan počasi primajal iz stražarnice. Zahteval je, da odprem prtljažnik, vrgel oči vanj, ko pa sem mu povedal, da gremo na jadranje, je bil zadovoljen.  Pot smo nadaljevali preko Delnic, Crikvenice, Senja in Karlobaga do Zadra, kamor smo po prevoženih 411 km in osmih urah potovanja prispeli ob 11.10 uri. 

Med potjo smo imeli krajši postanek  ob cesti   v Gorskem Kotarju malo od Lokev naprej (obvezno pivo, sendviči iz zaloge). V prvo gostilno smo zavili v Tribalju pri Crikvenici, kjer so padle kavice in tudi viski iz prtljage.  Ustavili smo se tudi pri porušenem Masleničkem mostu. Pri mostu je gostilna “Kod srušenog mosta”, v katero pa nismo šli. Preko pontonskega mostu smo zapeljali brez problemov, vse do Zadra pa smo vozili lepo počasi v koloni, saj je policija imela radarsko kontrolo, nato pa je skoraj ves čas do Zadra za nami vozil policijski kombi.  V okolici Zadra so na marsikateri hiši vidni sledovi streljanja, veliko pa je tudi popolnoma porušenih hiš.

V Zadru smo obiskali tržnico in dopolnili zaloge hrane s svežo zelenjavo, nato pa zavili še na nekaj pirov. Medtem ko je Jure počasi ostajal sam pri barantanju za kuno ali dve  pri kili paradižnika ali čebule, smo se ostali pridno zbirali pri lokalčku na robu tržnice in v senci počasi tolkli po piru.  Ko je zmanjkalo mrzlega pira in je natakarju ostal samo še mali 0,33 Carlsberg po divjih cenah (14 kun), smo jo z vrečkami v rokah pobrali proti vozilom, ki so bila parkirana na koncu luke. Med potjo smo se seveda ustavili še v gostilni v bližini zelo stare cerkve, katera je zgrajena v neugotovljivem stilu.  Morda Jože ve kaj več o njej?

Popoldan smo se z vozili odpravili v marino Sukošan, ki je od Zadra oddaljena kakih 8 km.  Pred vstopom v marino smo šoferji v zadnji gostilni pred marino nekoliko nadoknadili zaostanek v porabi pira za ostalimi člani ekipe, ki so pridno trošili rumeno tekočino že med potjo. Pri tem sta najbolj izstopala Jure in Milan, saj je imel Jure v avtu hladilno torbo, v njej pa naložene piksne malega uniona vse do vrha. Takoj je vzpostavil menjalno razmerje - 1 mrzel pir za dva topla, vendar je bilo povpraševanje kljub oderuški ponudbi  precejšnje, zlasti s strani potnikov v kombiju Ševala. Vozila smo parkirali v marini, plačati ni bilo potrebno ničesar, niti ob prihodu niti ob odhodu iz marine.

Skiperja Bac in Jože  sta pričela s prevzemom jadrnic - Castorja za šest mornarjev in Kore za osem potnikov. Pregled je bil zelo temeljit in je trajal kar nekaj časa. Obe barki sta bili v redu, oprema dokaj v dobrem stanju, delala sta tudi hladilnika na obeh barkah. Med prevzemom smo znosili vso prtljago na pomol, nato pa smo nadaljevali z glavnim opravilom tega in tudi vseh naslednjih dni - uničevanjem hmeljevega soka v živahnem tempu. Jure in Slavko sta takoj zasegla WC na “naši” barki in ga spremenila v kuhinjsko skladišče. Bojan Linasi je pričel loviti  ribe in ujel dva mala InterŠpara. Nekateri so izkoristili čas za kopanje med zasidranimi barkami v marini. Za prvo zabavo sem žal poskrbel kar sam, ko sem poskusil priti na jadrnico preko pomožnega čolna, ki pa se mi je izmaknil izpod nog. Ko sem se poskusil obdržati na vrvi, je bila ta ravno dovolj dolga, da sem se namočil v vodo - na veliko veselje vseh opazovalcev na barkah  in pomolu.  Ko bi vsaj lahko kasiral vstopnino ali bolj točno povedano - smejalnino!

Ob 20.25 uri smo izpluli iz marine Sukošan proti Saliju na Dugem otoku.  Usmerili smo se proti ožini med otokoma Ugljan in Pašman, ki se imenuje Ždrelac. Oba otoka povezuje most,  visok 16,5 m, pod katerim lahko ožino, široko kakih  30 metrov preplujejo le manjše barke, vse ostale pa morajo pluti okoli enega od obeh otokov.  Morje je bilo mirno, skoraj brez vetra, barometer pa je rahlo, a konstantno padal, kar je obetalo poslabšanje vremena v naslednjih dneh.  Ob večjih valovih je lahko prehod skozi Ždrelac  precej nevaren in se mu je verjetno bolje izogniti. Na drugi strani ožine smo na desni videli naftno ploščad, ki pa je bila precej oddaljena. Ob 22.11 uri smo pristali v Saliju na Dugem otoku. Sprehodili smo se po mestni promenadi  in luki; mesto je videti precej zanemarjeno.  V prvi gostilni na obali smo testirali pivo, za “muzičko željo” pa skušali dobiti Vitasovića. Ker ga prijazna natakarica ni imela v zalogi, smo se morali zadovoljiti z Oliverjem Dragojevićem in še enim pirom. Vse napore prvega dne je še najbolj občutil Metod, ki ga je glava bolela še kar nekaj naslednjih dni. Precej pozno smo se odpravili spat, večerna malica je bila kar hladna, iz zalog od doma. Prespali smo ob pomolu v luki Sali.