Kornati 1996 - 23.6.1996

Nedelja, 23.6.1996

Sali - Dugi otok, Soline - Murter, Vrgada, Prvić

Kljub nedelji in vsem pirom prejšnjega dne sem se zbudil dokaj zgodaj, ob 6.20. Skuhal sem kavico za moštvo naše barke, nato pa sem moral po nujnih opravkih. Tekel sem po obali, mimo tovarne ribjih konzerv Mardešić in v klanec proti drugi obali otoka. Ko sem prišel izven mesta, sem nekaj dolgih trenutkov čepel za kamnito ograjo, nato pa sem nadaljeval s tekom. Ko sem po kakih 25 minutah pritekel skoraj do vrha grebena, je pričelo deževati, zato sem se obrnil nazaj proti ladji. Fantje so drug za drugim prenehali z nočnim zganjanjem hrupa. Najbolje (brez konkurence!) smrči Slavko, prav dosti pa ne zaostajata tudi Milan in Slobodan, ki pa sta k sreči zaprta v svoji kajuti na krmi barke. Po skupni kavici in umivanju zob (v glavnem z viskijem) smo pričeli  z aktivnostmi. Jure je šel v nabavo - organizirat ribe (slane sardele), olivno olje, konserve v tovarni Mardešič po diskontnih cenah. Bac je ob jutranjem obveznem opravilu (počep) nabral še nekaj školjk za vabo pri ribolovu. Pomili smo posodo, pospravili kuhinjo in pomili tudi celo barko. Ko sem nameraval skočiti na pomol, mi je na mokri palubi zdrsnilo, tako da sem z desnim bedrom zajahal kovinsko žico, ki predstavlja ograjo barke in s celo težo telesa obvisel na njej. V tem trenutku nisem čutil ničesar. Zvečer sem še menil, da imam “musklfiber” od teka, naslednji dan pa se je že pokazala prekrasna modrica, ki se je nisem znebil do konca križarjenja. Prav nasprotno, dodal sem še nove modrice, vreznine,  udarnine in druge poškodbe.  Za najbolj učinkovite so se pokazali udarci z glavo v bum in  v odprta vrata predalov v kuhinji, le malo pa so zaostajale brce z boso nogo v kamne na pomolih in obali. Omeniti velja tudi britje, ki je bolj spominjalo na domače koline. To velja še zlasti za britje pri Slavcu in meni, ko je kri tekla skoraj tako kot v tretjerazredni kriminalki na POP TV.  Svojo vlogo je takoj odigrala torbica za prvo pomoč v Juretovih rokah, katera se je tudi v naslednjih dneh pokazala kot nepogrešljiv del opreme za križarjenje.

Počasi je prenehalo rositi,  zato smo ob 9.06 izpluli iz pristanišča v Saliju in se usmerili proti severovzhodu in nato vzhodu mimo otoka Sit. Veter je bil ugoden za jadranje, zato smo dvignili flok (v ladijskem žargonu smo uporabljali ime đenova) in glavno jadro ter ugasnili ladijski motor. Enako je storila tudi posadka Kore. Bac me pošlje h krmilu. Sprva gre kar dobro, saj nekako uspevam najti pravo razmerje med smerjo vetra in željo (beri: zoprno in vztrajno zahtevo) Jureta ter Baca, da bi pluli čimbolj v smeri proti Solinam na Pašmanu. Ker pa burja z obale piha v sunkih (refulah), se mi to ne posreči tako, kot bi to rado razširjeno in samooklicano vodstvo barke (kdaj in kje je bilo pravzaprav izvoljeno -  na demokratičnih volitvah morda?). Kako malo je tudi na barki potrebno, da ti šef prične sr..i na glavo!  Kmalu se mi posreči, da barko obrnem popolnoma pravokotno na veter. V trenutku je cel levi bok in del dna barke na soncu, vsa posteljnina in posoda pa na tleh barke. V trenutni zmedenosti barko obrnem še bolj v v nepravo smer in tako lepo zaključim celoten krog. Na Kori so verjetno opazili naš manever, ne vem le, ali ga občudujejo, ali se mu čudijo, ker ga ne razumejo ali pa se privoščljivo smejijo. S podobnimi težavami nadaljujem s krmarjenjem še nekaj časa. Kljub temu pa daleč prehitimo Koro, saj je Bac izbral optimalno taktiko za “križanje” (zopet en izraz iz jadralskega žargona!). Bac je izredno umirjen, sploh ne pokaže, da je kaj narobe, ampak mirno korigira napake posadke in s tem prispeva k nastajanju prijetnega vzdušja med posadko. Plutje čimbolj v smeri cilja, pa čeprav na račun manjše potovalne hitrosti,  se pokaže kot odlična taktika.

Po dveh križanjih se približamo uvali Soline na otoku Pašmanu, ki si jo je želel spoznati predvsem Bac. Uvala je videti precej varna s strani kopnega, zaščitena je pred burjo, precej slabše je z jugom. Malo si oddahnem, ko krmilo prevzame Milan. V kuhinji  imam kar nekaj dela, da jo pospravim, saj je vse, kar ni bilo v omarah ali ni pribito,  razmetano po tleh. Jadrali smo s hitrostjo preko 7 vozlov. Po dobri uri jadranja veter počasi  ponehava. Najprej poskusimo z metuljem, tako da postavimo đenovo in glavno jadro v obliki metuljevih kril, vendar tudi to ne pomaga dolgo. Zato zvijemo đenovo in poleg glavnega jadra ob 10.32 vključimo še ladijski motor. 

Okrog 12.30 ure priplujemo do otočka Vrgada. Najprej si ogledamo pristanišče v uvali Sv. Andrije, ki je varno pred jugom, nato pa motoriramo do pristanišča v kraju Vrgada, ki je na severovzhodnem delu otoka - odprto je proti burji, varno pa pred jugom. Tu smo na pomolu organizirali skupno kosilo obeh posadk. Slavko in kuharska ekipa Kore so skupaj skuhali makarone s prelivko iz konserv, podaljšano z originalno domačo omako v izvedbi šefa kuhinje Slavka. Zraven je bila še paradižnikova solata. Večina nekuharjev je medtem prelivala že nekajkrat prej omenjano tekočino v nenasitna grla oziroma direktno v mehur.

Najbolj vneti ribiči so takoj krenili v akcijo. Slobodan je kaj kmalu ujel nekaj otročajev iz familije Špar, največji je meril celih 11 cm. Meni je najprej pomagal loviti Milan. Ko pa je videl, da ima opravka s najbolj pogosto zvrstjo takozvanega “morskega ribiča” - ki ga prepoznaš predvsem po tem,  da  nima nobenih šans, da bi kdaj kaj ujel - je zginil proti ostalim na pomolu. Za njim se je mimo pritolkel  Pavli, ki mi je neusmiljeno popljuval izbor vabe (črn kruh). Nato se je potrudil in nabral nekaj morskih polžev ter vztrajal, da vabo nemudoma zamenjam. Kaj sem hotel drugega, izpolnil sem mu to skromno željo. Rezultat je bil pričakovan - ni ga bilo (ne rezultata in ne rib). 

Bac se je šel potapljat okoli pristanišča z masko in plavutmi. Vrnil se je precej premražen in slabe volje. Na dnu je bilo toliko smeti vseh vrst, kot jih težko kje najdeš. Kaže, da imajo domačini tukaj glavni odpad za cel otok, morda tudi za vse Kornate.

Bojan  Linasi je medtem ujel morskega pajka. Ko ga je skušal sneti s trnka in mu porezati hrbtne plavuti, je prijazno dovolil, da ga je pajek pičil v prst na roki. Ker so bodice te ribe močno strupene, je imel hitro zadosti. Roka mu je izredno hitro zatekala, zato so lokalni medicinski strokovnjaki z barke priporočili počitek. Ker  je bila zadeva vedno bolj resna, je Pavli izvajal kuhanje prsta  v vroči vodi. Po kakih 4 urah  se je Bojan prebil skozi najhujše muke, vendar je močna oteklina ostala še naslednji dan. Predlagal sem mu, da bi otečeni prst uporabljal namesto bokobrana, saj je bil podobnih dimenzij, vendar se je Bojč le kislo nasmehnil ponesrečeni šali. Bolečine so morale biti res hude.

Ob 18. uri smo izpluli iz luke Vrgada in se ob obali Murterja usmerili  južno oziroma jugovzhodno proti otoku Prvić. Na zahodni obali Murterja, ki je v glavnem nenaseljena, smo videli več ribiških stanov, ki so nekoliko podobni našim planinskim pastirskim stanovom. Jure pove (domneva?), da gre za ribiška zavetišča, v katera se ribiči skrijejo, če jih med večdnevnim ribolovom ujame slabo vreme. Večina jih je videti v slabem stanju, verjetno nihče več ne skrbi zanje. Ob 20.45 plujemo mimo otočka Kukuljari, ob 21.05 pa pristanemo v luki Prvić.

Otok Prvić leži tik pred Šibenikom in je počitniško naselje za Šibenčane in Vodičane. Gostilničarka nam je povedala, da na otoku stalno živi kakih 200 ljudi, v glavnem starcev. Preko poletja je na otoku preko 2000 ljudi, brez turistov. Šibenčani imajo tam vikendice in preživijo poletje na otoku. Precej se jih ukvarja s turizmom - oddajanje sob ali hiš, gostilne, najemi čolnov, ribolov, vinska trta. Otok je zelo lepo obdelan. Večina naseljenih otokov bliže obali je s  kopnim povezana s kabli, ki pripeljejo na otoke elektriko in vodo.  Tudi redne linije ladij in trajektov so dovolj pogoste.

Na pomolu  v pristanišču Prvić je WC - čučavac, tako da je osnovni problem za naslednje jutro že rešen. Voda je na otokih dragocena, zato je vodovodna cev pri stranišču zaprta. Problem se da rešiti z vedrom, ki je pri roki, morske vode pa je v izobilju. Z Juretom se odpraviva na kratek sprehod po otoku. Po kakih 20 minutah prideva v vasico Šepurine, ki ima prav tako svojo luko. Kraj je videti manj urejen kot Prvić. V gostilni spijeva pivo, ko pa odhajava  nazaj v Prvić, Jure skoraj pozabi kapo. Prijazni domačini mu jo prinesejo kar naproti.  Ko se vrneva na pomol, najdeva večino posadke obeh bark v najbližji gostilni - kot sva z Juretom bistroumno predvidevala že po poti nazaj grede. Stisneva še vsak po eno pivo, nato pa spat.  Prespali smo privezani na pomol v luki Prvić. Bac je zvečer nastavil trnke na drugi strani pomola, zjutraj je na enem našel manjšega ugorja.