Kornati 1996 - 22.6.1996

        Nelektorirano!

        Cenzurirano!

                                                                                                                                                                                                                                                          

Dnevnik križarjenja po Kornatih -  ‘96

22.6.1996 (sobota) -  29.6.1996 (sobota)

Posadki:

Jadrnica Castor: skiper Branko KOTNIK - Bac, Jure ŠUMEČNIK, Slavko ROSC,  Milan PAVLIČ, Slobodan STANIŠIĆ, Bojan KOS

Jadrnica Kora:  skiper Jože FRAS,  Avgust JURC, Bojan LINASI, Marjan PEVEC, Božidar ŠPEH,  Metod KAC, Pavli LESJAK, Ševal GRAČIĆ

Sobota, 22.6.1996

Ljubljana, Zadar, marina Sukošan, Sali - Dugi otok

Ob 02. uri je prispela odprava štirih vozil s Koroške: najprej kombi, ki ga je vozil šofer Ševala Gračića s sedmimi potniki. Jože Fras in Slobodan Stanišić sta se pripeljala s svojima avtomobiloma, Jureta in Milana Pavliča pa je pripeljala Frančka z Juretovim avtomobilom. Pri meni doma smo vse udeležence odprave pogostili z narezkom in pivom. Vsem sem tudi razdelil koledarčke in beležnice za promocijo policijske interventne številke 92, z naročilom, da kaj pokličejo. Frančka je prespala pri nas in se naslednji dan z avtom vrnila v Slovenj Gradec.  K meni v xantio sta se vkrcala Jure in Milan ter hladilna torba s pivom, katera je bila najbolj cenjen potnik vse do cilja v Zadru.

Ob 3.10 odhod na pot. Na Dunajski cesti smo preko polne črte zavili v levo na črpalko in napolnili bencinske rezervoarje, saj do meje ne bo več odprtih črpalk. Preko Kajuhove smo po najkrajši varianti prišli do Dolenjske ceste, Jože pa se je že razburjal, zakaj ne gremo po obvoznici preko Barja, saj ni prišel na ogled Ljubljane. Pot smo nadaljevali preko Ribnice in Kočevja do Broda na Kolpi, kjer smo prestopili državno mejo. Na slovenski meji ni bilo nobenih vprašanj, na hrvaški strani pa smo nekaj časa čakali policista, ki se je ves zaspan počasi primajal iz stražarnice. Zahteval je, da odprem prtljažnik, vrgel oči vanj, ko pa sem mu povedal, da gremo na jadranje, je bil zadovoljen.  Pot smo nadaljevali preko Delnic, Crikvenice, Senja in Karlobaga do Zadra, kamor smo po prevoženih 411 km in osmih urah potovanja prispeli ob 11.10 uri. 

Med potjo smo imeli krajši postanek  ob cesti   v Gorskem Kotarju malo od Lokev naprej (obvezno pivo, sendviči iz zaloge). V prvo gostilno smo zavili v Tribalju pri Crikvenici, kjer so padle kavice in tudi viski iz prtljage.  Ustavili smo se tudi pri porušenem Masleničkem mostu. Pri mostu je gostilna “Kod srušenog mosta”, v katero pa nismo šli. Preko pontonskega mostu smo zapeljali brez problemov, vse do Zadra pa smo vozili lepo počasi v koloni, saj je policija imela radarsko kontrolo, nato pa je skoraj ves čas do Zadra za nami vozil policijski kombi.  V okolici Zadra so na marsikateri hiši vidni sledovi streljanja, veliko pa je tudi popolnoma porušenih hiš.

V Zadru smo obiskali tržnico in dopolnili zaloge hrane s svežo zelenjavo, nato pa zavili še na nekaj pirov. Medtem ko je Jure počasi ostajal sam pri barantanju za kuno ali dve  pri kili paradižnika ali čebule, smo se ostali pridno zbirali pri lokalčku na robu tržnice in v senci počasi tolkli po piru.  Ko je zmanjkalo mrzlega pira in je natakarju ostal samo še mali 0,33 Carlsberg po divjih cenah (14 kun), smo jo z vrečkami v rokah pobrali proti vozilom, ki so bila parkirana na koncu luke. Med potjo smo se seveda ustavili še v gostilni v bližini zelo stare cerkve, katera je zgrajena v neugotovljivem stilu.  Morda Jože ve kaj več o njej?

Popoldan smo se z vozili odpravili v marino Sukošan, ki je od Zadra oddaljena kakih 8 km.  Pred vstopom v marino smo šoferji v zadnji gostilni pred marino nekoliko nadoknadili zaostanek v porabi pira za ostalimi člani ekipe, ki so pridno trošili rumeno tekočino že med potjo. Pri tem sta najbolj izstopala Jure in Milan, saj je imel Jure v avtu hladilno torbo, v njej pa naložene piksne malega uniona vse do vrha. Takoj je vzpostavil menjalno razmerje - 1 mrzel pir za dva topla, vendar je bilo povpraševanje kljub oderuški ponudbi  precejšnje, zlasti s strani potnikov v kombiju Ševala. Vozila smo parkirali v marini, plačati ni bilo potrebno ničesar, niti ob prihodu niti ob odhodu iz marine.

Skiperja Bac in Jože  sta pričela s prevzemom jadrnic - Castorja za šest mornarjev in Kore za osem potnikov. Pregled je bil zelo temeljit in je trajal kar nekaj časa. Obe barki sta bili v redu, oprema dokaj v dobrem stanju, delala sta tudi hladilnika na obeh barkah. Med prevzemom smo znosili vso prtljago na pomol, nato pa smo nadaljevali z glavnim opravilom tega in tudi vseh naslednjih dni - uničevanjem hmeljevega soka v živahnem tempu. Jure in Slavko sta takoj zasegla WC na “naši” barki in ga spremenila v kuhinjsko skladišče. Bojan Linasi je pričel loviti  ribe in ujel dva mala InterŠpara. Nekateri so izkoristili čas za kopanje med zasidranimi barkami v marini. Za prvo zabavo sem žal poskrbel kar sam, ko sem poskusil priti na jadrnico preko pomožnega čolna, ki pa se mi je izmaknil izpod nog. Ko sem se poskusil obdržati na vrvi, je bila ta ravno dovolj dolga, da sem se namočil v vodo - na veliko veselje vseh opazovalcev na barkah  in pomolu.  Ko bi vsaj lahko kasiral vstopnino ali bolj točno povedano - smejalnino!

Ob 20.25 uri smo izpluli iz marine Sukošan proti Saliju na Dugem otoku.  Usmerili smo se proti ožini med otokoma Ugljan in Pašman, ki se imenuje Ždrelac. Oba otoka povezuje most,  visok 16,5 m, pod katerim lahko ožino, široko kakih  30 metrov preplujejo le manjše barke, vse ostale pa morajo pluti okoli enega od obeh otokov.  Morje je bilo mirno, skoraj brez vetra, barometer pa je rahlo, a konstantno padal, kar je obetalo poslabšanje vremena v naslednjih dneh.  Ob večjih valovih je lahko prehod skozi Ždrelac  precej nevaren in se mu je verjetno bolje izogniti. Na drugi strani ožine smo na desni videli naftno ploščad, ki pa je bila precej oddaljena. Ob 22.11 uri smo pristali v Saliju na Dugem otoku. Sprehodili smo se po mestni promenadi  in luki; mesto je videti precej zanemarjeno.  V prvi gostilni na obali smo testirali pivo, za “muzičko željo” pa skušali dobiti Vitasovića. Ker ga prijazna natakarica ni imela v zalogi, smo se morali zadovoljiti z Oliverjem Dragojevićem in še enim pirom. Vse napore prvega dne je še najbolj občutil Metod, ki ga je glava bolela še kar nekaj naslednjih dni. Precej pozno smo se odpravili spat, večerna malica je bila kar hladna, iz zalog od doma. Prespali smo ob pomolu v luki Sali.

Kornati 1996 - 23.6.1996

Nedelja, 23.6.1996

Sali - Dugi otok, Soline - Murter, Vrgada, Prvić

Kljub nedelji in vsem pirom prejšnjega dne sem se zbudil dokaj zgodaj, ob 6.20. Skuhal sem kavico za moštvo naše barke, nato pa sem moral po nujnih opravkih. Tekel sem po obali, mimo tovarne ribjih konzerv Mardešić in v klanec proti drugi obali otoka. Ko sem prišel izven mesta, sem nekaj dolgih trenutkov čepel za kamnito ograjo, nato pa sem nadaljeval s tekom. Ko sem po kakih 25 minutah pritekel skoraj do vrha grebena, je pričelo deževati, zato sem se obrnil nazaj proti ladji. Fantje so drug za drugim prenehali z nočnim zganjanjem hrupa. Najbolje (brez konkurence!) smrči Slavko, prav dosti pa ne zaostajata tudi Milan in Slobodan, ki pa sta k sreči zaprta v svoji kajuti na krmi barke. Po skupni kavici in umivanju zob (v glavnem z viskijem) smo pričeli  z aktivnostmi. Jure je šel v nabavo - organizirat ribe (slane sardele), olivno olje, konserve v tovarni Mardešič po diskontnih cenah. Bac je ob jutranjem obveznem opravilu (počep) nabral še nekaj školjk za vabo pri ribolovu. Pomili smo posodo, pospravili kuhinjo in pomili tudi celo barko. Ko sem nameraval skočiti na pomol, mi je na mokri palubi zdrsnilo, tako da sem z desnim bedrom zajahal kovinsko žico, ki predstavlja ograjo barke in s celo težo telesa obvisel na njej. V tem trenutku nisem čutil ničesar. Zvečer sem še menil, da imam “musklfiber” od teka, naslednji dan pa se je že pokazala prekrasna modrica, ki se je nisem znebil do konca križarjenja. Prav nasprotno, dodal sem še nove modrice, vreznine,  udarnine in druge poškodbe.  Za najbolj učinkovite so se pokazali udarci z glavo v bum in  v odprta vrata predalov v kuhinji, le malo pa so zaostajale brce z boso nogo v kamne na pomolih in obali. Omeniti velja tudi britje, ki je bolj spominjalo na domače koline. To velja še zlasti za britje pri Slavcu in meni, ko je kri tekla skoraj tako kot v tretjerazredni kriminalki na POP TV.  Svojo vlogo je takoj odigrala torbica za prvo pomoč v Juretovih rokah, katera se je tudi v naslednjih dneh pokazala kot nepogrešljiv del opreme za križarjenje.

Počasi je prenehalo rositi,  zato smo ob 9.06 izpluli iz pristanišča v Saliju in se usmerili proti severovzhodu in nato vzhodu mimo otoka Sit. Veter je bil ugoden za jadranje, zato smo dvignili flok (v ladijskem žargonu smo uporabljali ime đenova) in glavno jadro ter ugasnili ladijski motor. Enako je storila tudi posadka Kore. Bac me pošlje h krmilu. Sprva gre kar dobro, saj nekako uspevam najti pravo razmerje med smerjo vetra in željo (beri: zoprno in vztrajno zahtevo) Jureta ter Baca, da bi pluli čimbolj v smeri proti Solinam na Pašmanu. Ker pa burja z obale piha v sunkih (refulah), se mi to ne posreči tako, kot bi to rado razširjeno in samooklicano vodstvo barke (kdaj in kje je bilo pravzaprav izvoljeno -  na demokratičnih volitvah morda?). Kako malo je tudi na barki potrebno, da ti šef prične sr..i na glavo!  Kmalu se mi posreči, da barko obrnem popolnoma pravokotno na veter. V trenutku je cel levi bok in del dna barke na soncu, vsa posteljnina in posoda pa na tleh barke. V trenutni zmedenosti barko obrnem še bolj v v nepravo smer in tako lepo zaključim celoten krog. Na Kori so verjetno opazili naš manever, ne vem le, ali ga občudujejo, ali se mu čudijo, ker ga ne razumejo ali pa se privoščljivo smejijo. S podobnimi težavami nadaljujem s krmarjenjem še nekaj časa. Kljub temu pa daleč prehitimo Koro, saj je Bac izbral optimalno taktiko za “križanje” (zopet en izraz iz jadralskega žargona!). Bac je izredno umirjen, sploh ne pokaže, da je kaj narobe, ampak mirno korigira napake posadke in s tem prispeva k nastajanju prijetnega vzdušja med posadko. Plutje čimbolj v smeri cilja, pa čeprav na račun manjše potovalne hitrosti,  se pokaže kot odlična taktika.

Po dveh križanjih se približamo uvali Soline na otoku Pašmanu, ki si jo je želel spoznati predvsem Bac. Uvala je videti precej varna s strani kopnega, zaščitena je pred burjo, precej slabše je z jugom. Malo si oddahnem, ko krmilo prevzame Milan. V kuhinji  imam kar nekaj dela, da jo pospravim, saj je vse, kar ni bilo v omarah ali ni pribito,  razmetano po tleh. Jadrali smo s hitrostjo preko 7 vozlov. Po dobri uri jadranja veter počasi  ponehava. Najprej poskusimo z metuljem, tako da postavimo đenovo in glavno jadro v obliki metuljevih kril, vendar tudi to ne pomaga dolgo. Zato zvijemo đenovo in poleg glavnega jadra ob 10.32 vključimo še ladijski motor. 

Okrog 12.30 ure priplujemo do otočka Vrgada. Najprej si ogledamo pristanišče v uvali Sv. Andrije, ki je varno pred jugom, nato pa motoriramo do pristanišča v kraju Vrgada, ki je na severovzhodnem delu otoka - odprto je proti burji, varno pa pred jugom. Tu smo na pomolu organizirali skupno kosilo obeh posadk. Slavko in kuharska ekipa Kore so skupaj skuhali makarone s prelivko iz konserv, podaljšano z originalno domačo omako v izvedbi šefa kuhinje Slavka. Zraven je bila še paradižnikova solata. Večina nekuharjev je medtem prelivala že nekajkrat prej omenjano tekočino v nenasitna grla oziroma direktno v mehur.

Najbolj vneti ribiči so takoj krenili v akcijo. Slobodan je kaj kmalu ujel nekaj otročajev iz familije Špar, največji je meril celih 11 cm. Meni je najprej pomagal loviti Milan. Ko pa je videl, da ima opravka s najbolj pogosto zvrstjo takozvanega “morskega ribiča” - ki ga prepoznaš predvsem po tem,  da  nima nobenih šans, da bi kdaj kaj ujel - je zginil proti ostalim na pomolu. Za njim se je mimo pritolkel  Pavli, ki mi je neusmiljeno popljuval izbor vabe (črn kruh). Nato se je potrudil in nabral nekaj morskih polžev ter vztrajal, da vabo nemudoma zamenjam. Kaj sem hotel drugega, izpolnil sem mu to skromno željo. Rezultat je bil pričakovan - ni ga bilo (ne rezultata in ne rib). 

Bac se je šel potapljat okoli pristanišča z masko in plavutmi. Vrnil se je precej premražen in slabe volje. Na dnu je bilo toliko smeti vseh vrst, kot jih težko kje najdeš. Kaže, da imajo domačini tukaj glavni odpad za cel otok, morda tudi za vse Kornate.

Bojan  Linasi je medtem ujel morskega pajka. Ko ga je skušal sneti s trnka in mu porezati hrbtne plavuti, je prijazno dovolil, da ga je pajek pičil v prst na roki. Ker so bodice te ribe močno strupene, je imel hitro zadosti. Roka mu je izredno hitro zatekala, zato so lokalni medicinski strokovnjaki z barke priporočili počitek. Ker  je bila zadeva vedno bolj resna, je Pavli izvajal kuhanje prsta  v vroči vodi. Po kakih 4 urah  se je Bojan prebil skozi najhujše muke, vendar je močna oteklina ostala še naslednji dan. Predlagal sem mu, da bi otečeni prst uporabljal namesto bokobrana, saj je bil podobnih dimenzij, vendar se je Bojč le kislo nasmehnil ponesrečeni šali. Bolečine so morale biti res hude.

Ob 18. uri smo izpluli iz luke Vrgada in se ob obali Murterja usmerili  južno oziroma jugovzhodno proti otoku Prvić. Na zahodni obali Murterja, ki je v glavnem nenaseljena, smo videli več ribiških stanov, ki so nekoliko podobni našim planinskim pastirskim stanovom. Jure pove (domneva?), da gre za ribiška zavetišča, v katera se ribiči skrijejo, če jih med večdnevnim ribolovom ujame slabo vreme. Večina jih je videti v slabem stanju, verjetno nihče več ne skrbi zanje. Ob 20.45 plujemo mimo otočka Kukuljari, ob 21.05 pa pristanemo v luki Prvić.

Otok Prvić leži tik pred Šibenikom in je počitniško naselje za Šibenčane in Vodičane. Gostilničarka nam je povedala, da na otoku stalno živi kakih 200 ljudi, v glavnem starcev. Preko poletja je na otoku preko 2000 ljudi, brez turistov. Šibenčani imajo tam vikendice in preživijo poletje na otoku. Precej se jih ukvarja s turizmom - oddajanje sob ali hiš, gostilne, najemi čolnov, ribolov, vinska trta. Otok je zelo lepo obdelan. Večina naseljenih otokov bliže obali je s  kopnim povezana s kabli, ki pripeljejo na otoke elektriko in vodo.  Tudi redne linije ladij in trajektov so dovolj pogoste.

Na pomolu  v pristanišču Prvić je WC - čučavac, tako da je osnovni problem za naslednje jutro že rešen. Voda je na otokih dragocena, zato je vodovodna cev pri stranišču zaprta. Problem se da rešiti z vedrom, ki je pri roki, morske vode pa je v izobilju. Z Juretom se odpraviva na kratek sprehod po otoku. Po kakih 20 minutah prideva v vasico Šepurine, ki ima prav tako svojo luko. Kraj je videti manj urejen kot Prvić. V gostilni spijeva pivo, ko pa odhajava  nazaj v Prvić, Jure skoraj pozabi kapo. Prijazni domačini mu jo prinesejo kar naproti.  Ko se vrneva na pomol, najdeva večino posadke obeh bark v najbližji gostilni - kot sva z Juretom bistroumno predvidevala že po poti nazaj grede. Stisneva še vsak po eno pivo, nato pa spat.  Prespali smo privezani na pomol v luki Prvić. Bac je zvečer nastavil trnke na drugi strani pomola, zjutraj je na enem našel manjšega ugorja.

Kornati 1996 - 24.6.1996

Ponedeljek, 24.6.1996

Prvić, Šibenik, Zlarin,  Krapanj

Po obredni jutranji kavici se podam na meditacijo v prijazno majhno hiško, ki zelo priročno stoji kar na pomolu. Zopet sem si prihranil zgodnje jutranje kopanje ali vsaj cross-country do prvega grmovja izven mesta. Vse to jadranje je pravzaprav eno samo iskanje, kje bi lahko pustil kup. Še najmanj popularna oblika je surfanje na vrvi za jadrnico, saj je vreme vetrovno in hladno, voda pa precej mrzla. Angležem se pozna, da so bili prva pomorska velesila dolga stoletja. Angleški  WC je prav zagotovo izumil upokojeni mornar, ki je želel nadoknaditi vsa neudobja pri tem nujno potrebnem početju.  Čudno, da podatkov o tovrstnih problemih ne zaslediš v potopisih svetovnih popotnikov od Marca Pola do Šeruge in Šterka.

Iz Šibenika pripelje na Prvić lokalni avtobus, s katerim se pripelje kopica ljudi in tudi svež kruh.  Gre za  ladjo Jadrolinije, katere bomo srečevali še vse naslednje dni na vseh večjih otokih. Prevozi s kopna na otoke so dokaj pogosti, tako da ljudje normalno hodijo v službo ali šolo na celino. Jure nabavi nekaj  štruc odličnega belega kruha, ki ob zajtrku takoj izginejo.

Ob  8.57 izplujemo z motorjem iz luke Prvić proti Šibeniku. Morje je mirno, veter nekoliko pihlja. Bac ves čas vleče čolniček  za ribolov. Potrebuje globino vsaj 12 metrov in hitrost ne večjo od 5 milj, zato plovbo ves čas prilagajamo tem zahtevam. Potujemo nekoliko počasneje kot Kora, vendar nas to ne moti, ker zato manj čutimo veter.  V luko Šibenik priplujemo ob 11. uri. Najprej nas od pomola odpodi nek domačin - turistični vodič, ki nas opozori, da tam pristaja trajekt. Premaknemo se na drugo stran pomola, k bencinski črpalki. Bac izvede pravo malo mojstrovino iz pristajanja, tako da celo razvajeni domačini, ki manever seveda budno spremljajo, nimajo nobenih posmehljivih pripomb.

V Šibeniku gremo vsi skupaj na tržnico. Jure nabavlja paradižnik, čebulo, krompir. Vsi skupaj po daljšem izbiranju in barantanju kupimo hlebec domačega kravjega sira, po 30 kun za kilo. Cene so zelo različne, zato se splača iti naokrog, preden kaj kupiš. Jože je kupil v kiosku pleskavico z ajvarjem, zato nisem zdržal in sem tudi sam vzel eno. Jure mi je zagrenil zadnje grižljaje z izjavo, da bo Slavko užaljen, če bo opazil, da poleg njegove kuhe uživamo še kako drugo hrano.

S tržnice smo se raztepli v nekaj skupinah po mestu. Dogovorili pa smo se, da se dobimo na barkah ob 13.30 uri. Sprehajal sem se z Bojanom in Pavlijem, šli smo proti katedrali. Spotoma sem kupil še Športske novosti, da bi vsaj malo sledil dogajanju na evropskem prvenstvu v nogometu. Ker akcije nisem uskladil z ostalo posadko, se je na barki pokazalo, da ima Športske tudi Slobodan. Jure tega ni opazil in je prebral kar oba izvoda. V Šibeniku je v tem času potekal festival otrok, zato so ulice polne otrok in njihovih spremljevalcev.  V mestnem parku je večja skupina otrok modelirala z glino. Drugih turistov je zelo malo.

Malo pred katedralo smo opazili prijeten lokal s pletenimi stoli na senčnatem vrtu, ob glavni sprehajalni ulici v centru mesta. Sedli smo in popili dve rundi pira, nato pa odšli naprej proti katedrali. Spotoma smo srečali skupino naših fantov z obeh bark. Vsi so se smejali Ševalu, ki je vsem mimoidočim ponujal brezplačne karte za kino. V košu za smeti je namreč našel prazen blok z lističi nekega frizerskega salona, nato pa je iz njega trgal potrdila  in jih ponujal  lahkovernim mimoidočim, češ da so za zastonjkarsko predstavo, ki bo zvečer. Karte je razdelil celemu vrtcu z vzgojiteljicami vred, vzgojiteljice pa so se še bolj pulile za karte kot otroci. Karto je uspel vsiliti tudi neki nuni za njenega župnika, tujim turistom,  mulčkom, ki so igrali košarko na ulici in vrag si ga vedi komu vse še. Potem, ko smo žejnim mornarjem pokazali “našo gostilno”, smo mi trije odšli naprej proti katedrali.  Ker je bila katedrala zaprta, smo si jo ogledali samo od zunaj. Stavba je res lepa, vendar ji nekaj restavriranja ne bi škodilo. Pozna se ji vpliv morskega zraka in tudi galebov.

Vrnili smo se  na ladjo, saj je bila ura že blizu 13.30. Ob dogovorjeni uri ni bilo še nikogar nazaj na barko. Ko smo pili že drugo pivo na Castorju,  ker je bila Kora zaklenjena, se je prikazal Jože. Povedal, da je cela družba zbrana v tisti gostilni, da ga Ševal dobro serje in da vsi prepevajo. Tako smo še mi trije z Bojčem in Pavlijem odšli za Jožetom. Na vrtu smo našli razigrano družbo, ki ji je kraljevala simpatična Klavdija. To je hči Štajerca iz Maribora, poročenega z Dalmatinko, ki sedaj živi na Švedskem. Na Prviću ima vikend, kjer je na dopustu.  Nekateri iz družbe poznajo njeno sestro, ki živi nekje na Koroškem (Črna?). Deklica je prepevala slovenske, dalmatinske in švedske pesmi, spodbujala je tudi naše fante, da bi ji pomagali. Jože ji je pridno dajal ritem in intonacijo z igranjem na ustno harmoniko. Pravega navdušenja za sodelovanje ni bilo, morda samo zato, ker nismo znali besedil.  Marjan je veselo snemal s kamero, Ševal pa je hodil po fotografije, ki bi morale biti izdelane vsak čas. Ko smo končno dočakali razvite skupne fotografije, je bil čas za odhod.

Ob 15. uri smo končno odšli nazaj na barke. Ekipa Kore je Klavdiji obljubila, da jo bodo odpeljali nazaj na otok Prvić. Mi odplujemo proti otoku Zlarinu, ki je “čez cesto”.  Ves čas opazujemo jadranje Kore - to pot jim je uspel res lep jadralski manever, s križanjem pridejo naravnost v luko Prvić. Bac je med plovbo ujel na manjši trnek skušo. Pri naslednjem metu se mu je čolniček odvezal in je z blinkerjem vred ostal v morju. Malo smo ga poskušali iskati, vendar brez uspeha.

Na otoku Zlarinu smo ob 16.20 uri pristali v mestu Zlarin. Škržati na otoku so še vedno tako številni in glasni, kot jih imam v spominu od prejšnjega obiska otoka pred leti. Najprej smo se malo okopali kar v pristanišču, nato pa smo igrali odbojko 3: 3 - Jure, Slobodan in Milan proti drugi polovici  posadke Castorja. Igrali smo brez mreže, samo na betonska polja na pomolu. Ker je žoga prepogosto padala v morje, smo se prestavili na obalo, v mestni park. Igra se je končala 1:1 po dokaj lepi igri, v kateri je bil zelo dober Slobodan, lepo pa sta igrala tudi Jure in Bac. Proti koncu igre se je že pripeljala tudi ekipa Kore, ki je po uspešnem jadranju odložila Klavdijo na Prviću in se nam pridružila na Zlarinu. Med potjo so imeli kar nekaj opravka s čiščenjem barke, saj njen nežni želodček po vsej pijači v Šibeniku ni zdržal ostrega jadranja Jožetove posadke.

Slavko je na pomolu skuhal  zelenjavno juho, ki jo je obilno začinil s  čilijem. Ker je bilo juhe dovolj za repete in je še vedno ostalo veliko v ponvi, smo jo ponudili nemškim turistom, ki so bili zasidrani s svojo barko na drugi strani pomola. Nemci so bili navdušeni, saj jim ni bilo jasno, kdaj in kje smo uspeli med plovbo pripraviti tako dober topli obrok. Za odškodnino so nam ponudili nekaj pravega piva in neko čudno brozgo, ki so ji rekli pšenično pivo in  ki je nihče ni prav maral. Te Nemce smo srečali še enkrat kasneje med plovbo proti Telaščici, vendar nisem prepričan, da so nas prepoznali.

Ob  19.40 smo izpluli iz luke Zlarin proti otoku Krapanj. Otok je samo 0,2 milje oddaljen od kopna, na drugi strani je na obali neko večje naselje. Otok je značilen po svoji višini - visok je samo 5 m nad morjem in je najnižji naseljen jadranski otok. Bujno je poraščen z zelenjem, zato je prepoznaven že od daleč. Vendar ga je od daleč težko razločiti od obale, ker ga na ozadju obale komaj ločiš od okolice. Na pomolu smo zastavili odbojko preko kakih 4 metre visokega kabla, ki je bil napeljan poševno preko pomola. Žoga je bila mokra  in težka, zato je strahovito pekla v roke. Jure se je pritoževal še nekaj naslednjih dni, da čuti podlahti, kar je ob vsem požrtem piru pravzaprav presenetljiv podatek - menil bi, da je možakar ves čas pod lokalno narkozo.  Ker je bil kabel zelo tanek, mrak pa se je že kar spuščal, je bilo težko ugotoviti, ali je žoga šla pod  “mrežo” ali nad njo. Zato smo za sojenje zaprosili dve deklici z otoka, ki pa sta praviloma bili različnega mnenja, tako da si nismo kaj dosti pomagali z njima. 

Pozno zvečer smo šli k barbi Ćiru, kamor je Jože že prej odvlekel ostali del klape. Prvi krog skozi mesto Krapanj ni bil uspešen in smo se znova znašli na obali. Drugi krog smo zastavili bolj previdno in smo uporabljali predvsem ušesa. Jure je pri neki hiši zaslišal sumljive glasove in je kar planil v hišo. Izkazalo se je, da ni prava, tako da se je komaj izvlekel iz zadrege s vprašanjem, kje so naši fantje. Gazdarica nas je napotila naprej. Pri barbi Ćiru smo se nekako zložili na stole in po kavču v kuhinji ter poskušali njegovo črno vino. Bilo je izredno močno, zato smo vsi pili zelo razredčeno bevando. Nekaj vina smo kupili tudi za na barko. Jure se je dogovoril, da  nam barba Ćiro naslednje jutro prinese ribe za obogatitev jedilnika. 

S Slobodanom sva si sposodila od Bojča mrežo in šla  z baterijo lovit girice okoli pomolov v pristanišču. S posameznim metom sva ujela dve ali tri girice, z rekordnim zamahom Slobodana pa celih pet giric. Ko sva jih po eni uri trdega dela nabrala kakih 50, se je baterija izpraznila, zato sva morala prenehati. Takoj sem girice ocvrl v olju, bile so odlične. Vsak jih je poskusil kakih 5-6, ravno toliko, da smo postali v redu lačni.  Po hladni malici smo udarili še malo taroka, v dveh trojkah. V posteljo  smo šli prijetno utrujeni. Celo noč sem se pretepal z blazinami, ki so na vsak način želele oditi na tla. Ko sem ugotovil, da nimam možnosti za zmago, sem brcnil blazino pri nogah na tla in od tedaj naprej spal samo na eni blazini. Slavko je isti problem rešil tako, da se je v celoti preselil na tla. Žal je na tleh smrčal še bolj grozovito, saj ni imel več problemov z blazino, ki bi mu zmanjševali koncentracijo.

Kornati 1996 - 25.6.1996

Torek, 25.6.1996

Krapanj, Primošten, marina Primošten,

Tradicionalni jutranji sprehod me je popeljal na vrtove za vasjo Krapanj. Otok je izredno skrbno obdelan.   Na vsaki parceli je bila kaka ženica v črnem, ki je v jutranjem hladu obdelovala svoj vrt ali vinograd, kar je pomenilo, da je tista parcela blokirana - “out of business”. Kar nekaj časa sem iskal prijeten miren kotiček za treniranje počepov, zato je bila kriza že blizu. Iz sprehoda sem  prešel v hitro hojo, nato v  navidezno lahkoten tek. Vsak nadaljni korak je bil riskanten in bi lahko postal usoden, zato sem počepnil  med oljkami takoj na robu vasi, kamor ni segel pogled nobene od vrtnaric. Kako malo je včasih potrebno za  popolno osrečitev bitja, ki se imenuje človek!

 Ko sem se vrnil na barko in serviral jutranjo kavico, so se s podobnimi problemi pričeli ubadati tudi drugi  člani moštva. Ker ni bilo druge rešitve, je Bac odločil, da se odpeljemo malo izven luke na odprto morje, počistimo barko in opravimo “formalnosti”. Ko smo se zasidrali, sta Bac in Jure mirno odplavala in opravila svoje, Slavku pa se nikakor ni dalo navsezgodaj kopati. Tako je vrgel v vodo čoln in skušal priti na odrešilno obalo. Po 15 minutah mučenja z napol praznim čolnom in prekratkim veslom je nekako pričofotal na obalo, nato pa takoj počepnil. Kljub temu, da je bil od barke oddaljen kakih 100 metrov, so se dobro videle izbuljene oči in napete žilice na obrazu. Napor pri pritiskanju je moral biti nečloveški! Ko smo pomili še barko in dokončali jutranjo toaleto z Imperatorjem vred, smo se vrnili v luko Krapanj. 

Barba  Ćiro nam je prinesel ribe že navsezgodaj zjutraj in Jure jih je takoj očistil. Ribiči so ujeli samo ugorje - bilo jih je kake 4 kile.  Lotili smo se kuhanja brodeta. Jure je narezal ugorje na primerne kose,  Milan in Slobodan sta olupila in narezala krompir, s Slavkom sva nalupila in narezala čebulo, česen, paradižnik.  Ko je bil krompir v kosih kuhan, smo ga  dobro polovico vsuli v skledo, dodali nekaj masla in 3 žlice grumpov (ocvirki po koroško) ter dobro premešali. Zadeva je bila tako dobra, da je šest žlic v trenutku strgalo po dnu prazne sklede. Nato je Slavko skuhal še brodet iz ugorjev. Kljub temu, da smo se dobro podložili, ga nismo mogli v celoti pospraviti. Orjaška posoda pa je kar dva dni zavzemala ves prostor na štedilničku na naši barki.  Štedilnik je odlična pogruntavščina. Pritrjen je samo z dvema vijakoma na zgornjem delu, spodnji del pa prosto binglja. Zaradi tega tudi pri večjih valovih posoda ostaja v vodoravnem položaju in je nevarnost politja z vročo vodo ali hrano precej manjša.  Tudi rešetke na plošči so pomične, tako da jih lahko prilagodiš obsegu posode. Izredno racionalno so izdelane tudi različne luknje za shranjevanje prtljage. Predali v omarici imajo zobe, ki preprečujejo, da bi se ob nagibu vsebina predala stresla na tla. Barka je polna drobnih bistrih idej!

Po prekratki siesti smo ob 17.22 izpluli proti  pristanišču v Primoštenu, kamor smo pripluli  ob  19.15.  Bac je po svoji navadi  spretno pristal, vzvratno, tesno med Koro in drugo že parkirano ribiško barko na desni. S pomola nas je ves čas opazovala gruča otrok in tudi skiper Jože s svojim pomočnikom, skiperjem - pripravnikom Metodom. Vsi skupaj so komentirali naš manever in nam solili pamet. Bac se ni dal motiti in pristanek kljub temu izpeljal brezhibno. Na pomolu je nekdo dal otrokom, ki so se tam igrali, steklenico ledenega čaja. Takoj se je med njimi vnel srdit prepir, ki se je končal z izbitim zobom najmanjšega med njimi.  Za potolažitev sem mu dal paket žvečilnega gumija. Takoj je postal glavni v družbi in vsi otroci so se vsuli za njim. Spominjali so me na čredo kokoši, ko ena od njih najde črva, ostale pa ji ga skušajo vzeti.

Na trgu pred pristanišèem smo v glavnem vsi  nabavili razglednice in pisali domov. Na pošto jih jasno nismo oddali, bi bilo preveč enostavno. Jure ni hotel kupovati kartic, češ da jih bo nabavil šele v Telaščici - kakšna naivnost! Odšli smo v oštarijo, ki je ponujala poleg piva tudi mizo za biljard. Odigrali smo dvoboj: Slobodan in Bojan proti Juretu in Gustiju, seveda za rundo pira. Najbolje je v prvi partiji  igral Slobodan, ki je odločil prvi set. V drugi partiji je s presenetljivimi udarci v seriji presenetil Gusti, ki je tako prevesil drugo tekmo v njuno korist. V odločilni tekmi je prišlo do pat pozicije, saj je bila črna krogla tako tesno pred napačno luknjo, da je ni bilo mogoče izvleči. Tekmo je odločil Jure z nespretnim udarcem - avtogolom, s katerim je potopil črno kroglo. To je napravil  kar zadnji trenutek, kajti Bac je že priganjal naprej.  Ob 20.41 smo izpluli iz pristanišča Primošten in se ob 21.37 že privezali v marini Primošten.

V marini smo postanek izkoristili za dolitje vode v rezervoarja na obeh barkah in za kopanje pod toplo vodo. Tudi  intimni prostori  marine, označeni z 0-0, so doživeli precejšen obisk in neprikrito hvaležnost mornarjev z obeh bark. Zanimivo je bilo, da smo s seboj prinesli guganje z barke. Kar nekajkrat sem moral umiriti zibanje stene  z naslonom na eno ali drugo stran.  

Pozno zvečer smo na pomolu organizirali skok v daljavo z mesta. Nesporno je  zmagal Jure, za drugo mesto pa sta se trdo udarila Metod in Slobodan. Po mnenju nekaterih  je bil daljši Slobodan, po mnenju Metoda pa on. Za četrto mesto sva se borila z Gustijem, ostali kandidati so bili precej zadaj (po grobi oceni kakih 50 metrov - stali so namreč pred barko, s pirom v roki). Pavli zaradi nezazdravljene poškodbe ni mogel sodelovati, uradna diagnoza ladijskega vrača je bila: nategnjene mišice na desni roki,  od pretiravanja s pirom prejšnjega dne.

Nato smo igrali pepčka z dvema lovilcema žoge. Vsake dve minuti je žoga letela v morje, vendar jo je Jure s svojimi dolgimi nogami nekako uspeval izvleči brez kopanja.  Ko se je nabralo veè kandidatov, smo se pomerili še v nogometu. Skupaj smo zaigrali Jure, Bojan, Slobodan proti 4 članom posadke Kore, ki jih je odločno vodil Marjan. Zaradi številčne premoči je  posadka Kore valila napad za napadom proti vratom Castorja, vendar jim ni uspelo zabiti gola. Po trdi in brezkompromisni igri se je tekma končala z rezultatom 1:0 za posadko Castorja.  Edini gol je dosegel Slobodan, ki so ga navdušeni gledalci takoj po tekmi počastili s pirom. Spali smo na privezu v marini Primošten.